Mesečni arhiv: Marec 2009

Listki in slab spomin

Sem človek, ki je obseden z listki. Moje življenjsko vodilo oz. rek bi lahko bil: Pametni pišejo. Prosim, naredite mi uslugo in nadaljevanje “Pametnejši si zapomnijo,” spustite. Saj sem čisto zadovoljna s pametni, ne moremo biti vsi najpametnejši. Kakorkoli, jaz se tega reka držim vedno in povsod. Moji možgani bi namreč po številu lukenj v spominu premagali katerikoli švicarski sir kadarkoli hočete. Oz. katerikoli sir sploh. Vedno si zapomnim bedarije, pomembnih zadev pa nikoli. Saj dolgoročni spomin je še kar v redu, kratkoročni pa.. no, ga bolj ni.

Zato si torej vedno in povsod vse zapisujem, že od nekdaj. Zadnjih nekaj let doživim manjši živčni zlom, če ugotovim, da sem kam šla brez planerja, ki ga kličem “moj spomin”. Torej, če vam kdaj rečem “a si kje videl moj spomin??” to ne pomeni, da se mi je popolnoma odpeljalo, temveč da ne vem, kam sem dala svoj planer. Skozi leta sem prišla od ogromnega zvezka, ki je zasedel pol torbe, do priročne majhne zadevice, ki gre v vsko torbico. Napredek a! Seveda pa za zlate ribice kot sem jaz, ena sama spominska zadeva ne zadostuje. Zato imam še namizni koledar občasno pa še stenskega. Na vse napišem vse pomembne zadeve. Poleg tega pa pišem listke. Veliko listkov. Bodimo odkriti; če bodo deževni gozd nekega dne dokončno iztrebili, bom imela resnično slabo vest, glede na količino papirja, ki ga porabim… Ker kot rečeno, zadeve uspešno pozabljam sproti, zato si vedno, ko se na kaj spomnim, to hitro napišem na listek. Na samolepilnega če je pri roki, če ne pa na navadnega. Ko ni navadnih pišem na stare račune (da potem lahko pogruntam, da so to uradni računi za društvo, jaz pa sem na zadnjo stran napisala “pospravi sobo!”), ostanke listov od kopiranja ali pa karkoli papirnatega, kar se trenutno valja naokoli.

Ampak najrajše od vsega imam pa listke. Tiste kvadrataste, vseh barv in velikosti. In ker jih imam tako presneto rada, se potem ta šment valja povsod okoli mene. Pri računalniku, na mizi, na nočni omarici, v mapah, zapiskih, v denarnici, v žepu od plašča, v kopalnici… ni da ni! Problem nastane, ker nikoli ne naredim vsega kar piše na enem listku in potem ga spravim z namenom, da naredim še tisto, česar nisem pa piše gor. In potem se ti listki nabirajo, jaz pa pišem nove, ker pač mislim, da tega še nikamor nisem napisala. In tako recimo sedaj gledam v enega, za katerega vem, da je bil napisan za ta teden, pri najboljši volji pa ne morem dešifirirati, kaj točno sem si želela povedati z “DŠMBS-€!” Hm. Če ima klicaj, je gotovo pomembno. Okej, € pomeni denar, ampak kakšen denar?? Šment. Tu pa nastane problem, ko ne znam razvozlati svojih listkov. Ker vedno rečem, ah, bom na kratko napisala, daj bom vedela kaj pomeni! Mhm, itak.

Eh, some things never change

Škodljivci na delu ali kako pokvariš pomivalni stroj

Sranje, mislim, da sem ravnokar pokvarila pomivalni stroj. Permanentno… Šit. Mati ne bodo srečni, whirpoolove zadeve so baje dokaj drage. Em, a kdo zna popraviti pokvarjene tipke? To je pa zato, ker ima prekleti šment prveč funkcij! Pa resno no, zakaj mora bit 6 gumbov na enem stroju?! Kaj je narobe z enim gumbkom za on/off?? Potem pa jaz vedno pritisnem na tistega hudiča, ki kaže koliko ur še preden se stroj vklopi. Ker ta prekleta mašina je tako fancy, da lahko določiš uro, ko se vklopi. In jaz seveda obvezno vedno falim gumb in pritisnem na tega. In potem panično pritiskam naprej in danes je ura končala pri številki 13. Torej 13 ur preden se vklopi. Okej, mati me bodo skalpirali če pridejo domov in bo stroj kazal še 10 ur do pranja, ko bi moralo biti že pomito in v omari.

Torej sem seveda šla pritiskati vse, kar se mi je zdelo, da bi lahko prekleto mrcino pripavilo do tega, da me uboga. Sem izklopila stroj, zamenjala program… Prekleta zadeva pa še vedno kaže številko 13! Na koncu sem obupala in šla pogledat v navodila. Po napisanem sodeč, naj bi tisti gumbek pritisnila še tolikokrat, da št. pride do 00. Ampag glej ga šemnta, zadeva noče delovati… Pa naj pritisnem nežno, močno, pod različnimi koti ali pa če tolčem po njem. Prekleto sranje se ne premakne niti za minutko. In kaj naj sedaj, čakam 13 ur da se vklopi?! Imam slab občutek, da sem pokvarila prekleti gumb… Hja, kaj mi pa daste tako haj tehnolđi v kuhinjo! Jaz se bolje razumem s stroji, ki so narejeni pred letom 1990. Oni vsaj razumejo, da če ne gre zlepa gre pa zgrda! Ta novotarija pa zlepa noče, če poskusiš zgrda pa vse skupaj crkne. Pha.

Torej, lepo se bom potuhnila in stroj izklopila, ko pride mami domov bom pa itak na šihtu. Bom naslednji dan lepo zaglumila, da jaz nič ne vem in da je zagotovo preostanek familje kaj šteknaril po stroju in uničil gumb. Komu bomo vrjeli, pridni hčerki ali preostanku, ki ne ve kako se uproablja 3/4 stvari v kuhinji? :D Zlobna sem, vem. Temu se reče znajdi se :P No vseeno, če kdo ve kako pripraviti zadevo do delovanja pa tudi ne bo škodovalo…

Prosim, naj bo zadnji

Ravnokar sem se vrnila s pogreba. Pogreba, za katerega bi bilo bolje, da ga ne bi bilo, pogreba, za katerega upam, da je bil zadnji take vrste. Seveda si nihče ne zasluži umreti, vsaj nihče, ki ni nič groznega zagrešil. Ampak da umre mlada oseba, ki ima pred sabo še celo življenje in to zaradi norcev na cesti… to je pa res krivično. Saj ne obsojam, nimam pravice v bistvu. Saj sploh nihče ne ve kaj točno je bilo, dejstvo je samo, da je ni več.

Ne vem zakaj, ampak na pogrebih nikoli ne jokam. Vsi okoli mene jokajo, jaz pa ne. Ne morem, nikoli. Vedno mi je hudo prej in potem, na pogrebu pa izgledam, kot da mi je vseeno. Pa mi ni, res mi ni. It gets to me…later. Bila je znanka in žal mi je, ker je umrla, vendar se hkrati zahvaljujem ne vem komu, da ni kdo izmed meni najbližjih ljudi. Saj vem, da se to sliši grozno, vendar ni mišljeno tako. Predvidevam, da si na tihem vsi želimo isto. Žalujemo in smo hkrati veseli, da nismo mi tisti, ki stojijo ob grobu. Ne predstvljam si in nočem si predstvljati, kako je 2ma kolegicama, ki sta bili z njo najboljši prijateljici. Nočem vedeti, kako je če ti umre res dober prijatelj, nočem.

Resnično spoštujem sošolca, ki je bil sposoben povedati cel govor v imenu sošolcev in prijateljev, praktično brez prekinitev. Vem, da sama kaj takega ne bi zmogla.  In iskreno upam, da je bil to zadnji pogreb za nekoga, ki bi moral živeti še vsaj nekaj desetletji. Prosim, nehajte umirati na cestah. Ali sploh kjerkoli. It`s just not right. R.I.P.

Sožalje vsem sorodnikom in dobrim prijateljem.

Nimam časa! Sploh.

Okej, moja krakoročna emo faza je mimo, vsaj za enkrat. Trenutno imam namreč obdobje, ko nimam časa za absolutno nič, kar me pa seveda ne ovira pri dejstvu, da si vzamem čas za blog in internet, čeprav si dejansko gledano nimam od česa vzeti tega časa, ker ga že itak nimam!

Sedaj vem, kako izgleda, če ti kronično primankuje časa. Mogoče, ampak res čisto mogoče sem si preveč naložila na krožnik… Ali pa imam naravnost obupne organizacijske sposobnosti. Nobena izmed možnosti mi ni všeč, torej upam, da obstaja tretja. Trenutno sem sicer še dokaj optimistična, da se bo na koncu vse solidno izšlo. Torej, do konca tega meseca oz. srede aprila sem popolnoma zasedena z miljon stvarmi. Fax, društvo, treningi, služba… Pa še bi se našlo. Trenutno me skrbi, kam točno bom stlačila prijatelje, ker sem rekla, da to je pa ena stvar za katero bom vedno imela čas. No, saj si ga vzamem, ampak potem spet trpi kaj drugega. Ne moreš imeti vsega, saj vem, ampak kako bi bilo lepo, če bi imel dan 32 ur…

Trenutno je plavanje spet na stand by (sorry…), treningi so rahlo okrnjeni, šiht je v polnem zagonu, fax-u pa utripa rdeča luč za nevarno območje. Društvo je nekje pri rumeni luči na semaforju. Pol imam narejeno, pol moram še narediti, s tem, da so roki seveda konec meseca in da se mi bolj ali manj ne sanja kaj dosti kaj sploh moram narediti, ker ubistvu pišem poročila za delo, ki ga nisem opravljala jaz, sem pa po novem jaz odgovorna za te zadeve, torej bo moja krivda če ne bo zrihtano. Naravnosti odlično… Ravnokar me je presvetlilo, da moram zapreti projekt, napisati poročilo in končno narediti poročilo za nek drugi projekt na faxu. Okoli mene se valja cela gora listkov, moj spomin (= planer) je pokracan do zadnjega kotička in vse skupaj me opozarja, da je še približno 15 stvari, ki jih moram narediti pa ne vem točno kdaj bom imela čas. In ko se že usedem dol z namenom, da uredim par zadev, takrat seveda ugotovim, da je s tem povezano nekaj stavri, ki niso v mojih rokah in spet moram klicariti, emailati in sms-ati na 100 strani. In na koncu izvem, da danes tega ne bom mogla dokončati, ker rabim zadeve, ki jih pred pondeljkom ne morem dobiti. Naravnost odlično!

Sedaj pa res moram nehati krasti čas, ki ga nimam. A bo kakšen referendum za podljšanje dneva v bližnji prihodnosti? Rabim 32 ur, nujno. Ali pa nekaj, kar mi bo omogočilo polno funkcioniranje 24 ur na dan. Takoj sedaj!

Kako odstraniš virus z USB ključka?!

Pa ne mi rečt google it, ker sm to že nardila in guess what, tale navodila meni čisto nič ne povedo! Ker recimo ane, se mi niti od daleč ne sanja kaj pomeni, da naj računalnik zaženem v “safe mode”. To je isto, kot če mi zdaj pred nos postaviš kitajca pa mu rečeš naj mi zrecitira Prešernovo Zdravljico; tudi če jo poznam, ga ne bom razumela.

Preklinjam dan, ko sem dala svoj USB ključek v roke drugim osebam, ali bolje rečeno dan, ko sem ga uporabila na računalniku na faxu. Kako za vraga naj sedaj ta šment spravim dol?! Seveda kura kot sem, v prvo nism preverila ali je kaj nezaželjenega na ključku. Antivirusni mi je sicer javil, da nekej ni okej, ampak mi je kao zadevo tudi zbrisal. In potem danes še enkrat skeniram kluček in najde trojanca. Mu naročim naj ga zbriše, skeniram še enkrat, kaže da ni nič več gor. Odprem ključek in glej ga zlomka, neznane datoteke!

Zgublam živce s tem. Striček google pač ni koristen za popolne laike s tega področja. A mi zna prosim kdo po sistemu “maš dve hruške, dodaš jim 2 jabučka, kolk sadja maš na mizi?” razložit, kako za vraga se znebim tega sranja?

Želim si…

Da bi se dalo spomine izrezati iz glave, izrezati iz možganov tako, kot izrežejo rakave tvorbe. Ali kakršnokoli drugo nadlego, ki si je nihče ne želi v sebi. V bistvu mi je vseeno glede metode, samo da gre proč. Seveda ne mislim vseh spominov, le tiste, ki jih res res res nočem imeti. Recimo, želim si, da bi lahko popolnoma izrezala 2 osebi, da ne bi od njiju ostalo nič. Ne dobrega, ne slabega. Praznina, čista. Ker očitno je to edini prekleti način, da nikol več ne bi pomislila nanju. In to je res vse, kar si želim, nikoli več misliti na njiju. Ker mi gre na živce, ker nima smisla, ker je vse, kar s tem dosežem, le slaba volja. Moja seveda, posledično še od koga drugega, ker jaz svoje negativne vibracije izražam tako izrazito, da so na koncu slabe volje vsi okoli mene.

Prosim, naj nekdo izzumi napravo, ki bo odstranila nezaželjene spomine. Sem prepričana, da bi šlo dobro v promet!

Pa ko že mislim, da sem mimo nekoga, potem se pa zopet priklade v moje misli. Sploh ne vem od kje in kako. Pa niti ni potrebe, da bi videla kaj, kar bi me spomnilo nanj, ne, random scene. Ko sušim lase, ko se peljem z vlakom, med dolgočasnim predavanjem, med čakanjem v vrsti… Še celo, ko imam kaj za početi, kaj veliko pametnejšega, kot misliti na nezaželjene osebke, še takrat se mi prikrade v misli. Nočem tega! Če te ni tukaj, ni treba, da si kjerkoli sploh.

Get out my head, get out my heart, get out my life!

Naravna katastrofa na dveh nogah

… to sem jaz. Če ne drugega, bi po meni lahko posneli oz. inspirirali kar nekaj delov “A je to” risanke. Garantiram. Če bi moja super prijazna šefica videla, kaj sem jaz danes izvajala na delovnem mestu… mislim, da bi jo kap od spoznanja, kakšno osebje si izbira, heh. Ne resno, jaz bi sama sebe odpustila >.< Recimo, da nisem naredila kakšne večje škode… Saj je v bistvu prvič, da sem bila sama sama, ampak jebemti, a lahko ne delam največjih oslarij?!
Kako zažgeš 4i vaflje? In to zaporedoma! Prvo kot prvo (tole se bo slišalo neumno, ampak je žal res), do danes nisem imela pojma, kako vafelj izgleda. Kaj šele, kako naj bi izgledal postrežen ali kakšen okus naj bi imel. Mislim, da sedaj vem lol. Sama sem namreč pojedla polovico teh, ki sem jih na eni strani prižgala. Ja kaj, če sm že plačala škodo lahko vsaj probam kaj sem uničila?! Kakorkoli, resnično nikoli v življenju nisem jedla vafljov. Posledično danes nisem imela najmanjšega pojma, kako se to streže in sem pač mislila, da sta 2 skupaj zlimana, ker je nekaj v sredi… Kako naj jaz vem, da je en vafelj pač en košček tega sladkega testa?! In tako sem najprej v toaster vrgla prvi “par”. (Moje tedanje mnenje je bilo, da pečem 1 vafelj.) Sem pogledala čez par minut, še ni bilo popečeno. Okej, se obrnem na okoli in mimogrede naredim kavo… potem pa zavoham nekaj, kar nikakor ne bi smelo prihajati iz smeri toasterja. Seveda sem jih uspešno zažgala. Oba. Okej, sem si rekla, saj imam pač smolo prvič, bo drugič boljše, bom res pazila. Aha… Glej ga vraga, nekako mi je uspelo zažgati tudi drugo porcijo! Na koncu sem zadevo raje postregla bolj nepečeno, ker resnično nisem imela več ne časa, ne denarja pa tudi vafljev ne, da bi jih metala stran.
Pustimo ob strani dejstvo, da sem rednim strankam narobe izstavila račun, polila pir po hlačah dokaj fletnemu mladcu in sesula sladkorje po celem lokalu. Pa luč na hodniku sem iskala 10 minut, na koncu pa ključ vhodnih vrat ni hotel iz ključavnice. Pa jaz sem popolen1 uslužbenec, sanje vsakega nadrejenega!

Ne saj vem, priznam… sem naravna katastrofa na dveh nogah. Be aware!

PS: Zakaj za vraga mi ne dela odstavkov?!

  1. wtf, a se popoln piše z e?! []

I will let you go…

Včasih moraš koga pustiti stran od sebe. Ni nekaj, kar bi rad naredil, ni nekaj, kar si želiš, je samo nekaj, kar moraš… Žal. Saj sem vedela že prej, že zdavnaj. Ampak tako fino se je pretvarjati, da bo nekako nekoč vse spet isto, kot je bilo. Saj je res, da se zgodovina ponavlja, ampak očitno se nikoli noče ponoviti dobra zgodovina, samo slaba. Če bi se ponavljala dobra, potem bi danes spet imeli Elvisa Presleya, ne bi pa bilo Atomik Harmonik. Pa brez zamere.

Ljudje se baje  sčasoma spremenimo. Bojda sem se tudi jaz. Žal ni nikogar, ki bi me poznal dovolj dolgo pa ne preveč dobro, da bi znal natančno povedat, kaj točno se je spremenilo na meni. Mogoče je pa boljše, če sploh ne vem. Lahko pa jaz povem, kaj se je spremenilo na tebi. Lahko povem, kaj sem imela rada na tebi in kaj pogrešam. Kaj bom vedno pogrešala… Saj v življenju srečaš in spoznaš ogromno ljudi, pa jih prav tako ogromno pozabiš. Nekatere zato, ker jih enostvno nisi niti dobro spoznal, druge zato, ker so se vaše poti razšle pa niti tebi ni bilo več toliko v interesu, da bi obdržal stike. Ampak vedno ostanejo tisti, ki gredo pa jih ne pozabiš. Nikoli. Saj vem, nikoli ne reci nikoli. Ampak v tem primeru imam neprijeten občutek, da te ne bom pozabila. Saj ne, da si to želim, samo bilo bi toliko lažje če bi lahko. Resnično veliko, veliko lažje.

Lepi trenutki imajo dobro in slabo stran. Dobra je ta, da se nasmehneš, ko se spomniš kaj je bilo. Slaba je ta, da veš, da je minilo in tega ne bo nikoli več. Niti česa podobnega, ker te osebe ni več. Pa to ne pomeni nujno, da je nehala teptati zemljo, kje pa. Lahko živi nekaj kilometrov proč, a je popolnoma drug človek. Mogoče ne toliko po osebnosti, kot po obnašanju, načinu življenja… kaj jaz vem kaj.

Ah, tole bo težko. Tole bo zelo težko. But I have to let it go… Vedno te bom imela rada, neglede na to, v kako oddaljen kotiček svojih spominov te stlačim. Želim si samo, da bi tudi jaz ostala nekje v zaprašenem končku tvojih spominov…

Obsedenost z obeski

Priznam, obsedena sem z obeski. No, še z marsičem drugim, ampak to je že druga zgodba… Drugače imam pa očitno res nenormalno število obesokov za ključe. In mobitele. To sem ugotovila danes, ko sem naletela na tako prisrčno zadevico za na telefon, da se nisem mogla upreti nakupu. Če je plišasto, mehko in luštkano potem je moje! Saj vem, saj vem, že zdavnaj bi morala prerasti plišaste igračke… Če so pa tako prekleto luštne no! In če vidim majhno živozeleno luštkano plišasto žabico, kako naj se ji uprem?! Tako imam sedaj na telefonu obesek za telefon, ki je praktično skoraj večji od telefona :D No, saj je tudi uradno kvalificiran kot obesek za mobitel, tako da ni dejansko večji, ampak je pa precej blizu hehe. Torej mi bo od sedaj naprej z ušesa poleg telefona visela plišasta žaba. Ah, zakaj pa ne!

No, ampak telefon je še v mejah normale… imam sicer kar nekaj obeskov zanj, ampak do sedaj so vsi dokaj klavrno končali, tako da upam, da bo ta imela več sreče. Jaz imam namreč obeske na telefonu predvsem zato, da hitreje najdem telefon. Potem ga iz torbice seveda privlečem za obesek in le ta se posledično naveliča “mučenja” in se strga. Ah ja.

No podobno je tudi z mojimi ključi. Ti so pa že od nekdaj obloženi z vsem mogočim. Od kar sem dobila svoj prvi ključ, torej tistega od vhodnih vrat hiše1, imam na ključih več obsekov kot ključev. Vsakič znova na ta račun poslušam raznorazne pripombe od svojih bližnjih, saj imam poleg orgomnega števila obeskov tudi ogromne obeske. Recimo ogromnega plišastega slona. Ampak to je samo za to, da takoj najdem ključe!2. Seveda ga imam tudi zato, ker mi je zelo všeč. Kakorkoli, že odkar imam v lasti ključe3 imam na njih obeske. Tako imam sedaj doma že polno obeskov, saj se vsakič kakšen polomi, umaže, pokvari ali pa ga zamenjam, da ga nadomesti drugi. Seveda pa nobenega ne vržem stran, ker pač ne mečem svojih obeskov stran. Mogoče ga bom pa še kdaj uporabila! Kar je sicer malo verjetno glede na količino vseh, pa vseeno… Seveda imam obeska (samo 2 tokrat!) tudi na ključih od avta, kar vedno znova nervira vse ostale uporabnike mojega avtomobila, saj jih baje moti plišasti slon, ki jim tolče ob kolena. Kako to da to mene nikoli ne moti?! No vseeno, moj avto, moji ključi, moj obesek-konec debate.

Torej, uradno razglašam, da je človek lahko odvisen od obeskov, takih in drugačnih.

  1. imam v spominu, da je bil vijolične barve, kar se mi je takrat zdela blazno fino hehe []
  2. Na tem mestu nekdo gotovo zavija z očmi, saj ve, da nikol ne najdem ključev :P []
  3. Se jih je že kar nekaj nabralo, mislim, da je v trenutnem šopu še eden od omarice v srednji šoli lol []

Vlak ali avto? Ma nič, pojdi peš, je hitreje!

Vrag na vasi, ta teden pa res nimam sreče s prevozi! Najprej opozorilo vsem z območja gorenjske, ki imate karšnekoli utopične želje po uporabi vlaka atm- najdite si drugi prevoz, sesulo se jim je električno omrežje. Baje.

Vedno se imam za blazno srečno, ker imam svoj avto, ki me v hipu spravi kamorkoli želim. Hkrati pa imam iz domačega kraja vlak in avtobus. Ampak včasih bi bilo očitno najboljše, če bi se v Lj odpravila kar peš. Včerej sem izjemoma šla zjutraj v Lj z avtom, ker se mi je popoldne mudilo nazaj in vlak ne bi prišel pravočasno. Od doma sem šla ob pol 7h, fax sem imela ob 8. Seveda sem računala klasičnih 35 min do Ljubljane in še dodatnih 30 po Celovški do parkirišča in pešaka do inštituta. Torej, vzela sem rezervo, kaj gre pa lahko narobe? Še 30 min sem imela v plusu! Ampak glej ga vraga, vseeno sem zamudila vaje ob 8h?! Nekje pred Ljubljano (za Torovim) sem na tabli nad cesto opazila omejitev 80 in opozorilo o zastoju. Vsi smo vozili 120 torej sem si mislila “ja kaj jim ni jasno… kakšnih 80…” in še preden se je tista 80 izkristalizirala v mojih mislih sem se skoraj zaletela v stoječo kolono. Stoječo, ne vozečo 80 km/h. Isti hip, ko sem zgrožena ugotavljala, da je prekleti zamašek dolg nekaj km in da niti slučajno ne bom pravočasna, mi je “najhitrejši prometni servis na Gorenjskem” sporočil, da je v Šentviškem predoru prišlo do verižnega trčenja, predor je zaprt, promet pa preusmerjen. Hvala za zgodje obvestilo, zadnje pol ure sploh nisem poslušala tega radija pa to kljub 10im oglasnim blokom poveste sedaj?! Kakorkoli, po pol ure mi je uspelo priti do izvoza za Celovško ta čas pa se je predor ravno spet odprl, seveda. Potem seveda še obvezna jutranja gneča in vsi semaforji rdeči, kot vedno.

Sem si rekla ah, imam malo smole, saj jutri grem spet z vlakom pa ne bo problema. Lepo bom ob 7h doma in bom naredila še cleo seminarsko. Aha sevede. Grem na vlak, se lepo udobno namsetim in se peljem do Škofje Loke. Tam se vlak ustavi. Uredu, bomo malo čakali da gre kaj mimo. Potem slišim obvestilo “Ni elektrike, čakali bomo najmanj 1 uro”. Ker sem poslušala mp3 nisem ujela vsega in sem iz preventive raje povprašala spopotnico kaj točno so rekli. Vsaj 1 h čakanja. Moj odziv je bil “a se zajebava?” Okej sem si rekla, bom pa odspala to eno urico. Po približno 45 min naslednje obvestilo “treba bo dol z vlaka, tale gre nazaj v Lj, naslednji pride iz Lj”. “Kdaj?” “Ne vemo…” “A avtobusi so?” “Em ne… se menimo… en je do Kranja redna proga…” Čudovito! Torej sem za bv čakala 1h ko bi lahko že takrat klicala domače, da me nekdo pobere? Nekako sem ujela avtobus do Kranja in prepričala svoje, da me pridejo iskat. Seveda jaz ne bi bila jaz če se ne bi izkazalo, da so se vmes moji menili nekaj s starimi starši, ki naj bi baje ravno danes prišli na obisk, so pa iz Kranja. Seveda se nihče ni potrudil poklicati mene in mi sporočiti o njihovih planih. V skupnem seštevku sem bila jaz kriva, da je prekleti vlak crknil, za povrh vsega je pa mraz, dežuje in ostala sem brez mobitela ker je crknila baterija. Temu jaz rečem razburljiv teden! Naslednjič grem peš, bo hitreje.

Starejši zapisi »