Mesečni arhiv: Februar 2009

Ali ste že kdaj “zaselotejpali” avto?

Jap, jaz tudi ne, do danes. Vse je enkrat prvič, huh? Ideja ni zrasla na mojem zelniku, ampak če gospod rečejo, da naj nalimam selotejp čez razbito meglenko, potem pač bom. Sicer izključno samo zaradi tega, ker se mi ne da poslušati nerganja in pritoževanja čez mojo nesposobnost itd. Ker meni je pač rahlo čudno nalimati lepilni trak čez razbito luč. Or is it just me? Kao da ne bo šla voda noter. Hm, s to razbito lučjo se vozim naokoli že nekaj mesecev, mislim, da je rahlo prepozno za ta ukrep lol. Ampak okej, naj mu bo. In tako sem prejle sama pri sebi molila, da naši vedno radovedni sosedi v tistem hipu ne špegajo skozi zavese. S kolutom selotejpa in škarjami v rokah sem namreč klečala pred sprednjim delom avtomobila in limala skupaj kar je ostalo od loči na mojem ubogem avtočku. Oh well, shit happens. Ampak se držim načela, da bom peljala na popravilo, ko se bo malo nabralo. Np, še kakšen robnik ali 2 pa kakšno bližno srečanje na parkirišču… Itak imam vdrt prtljažnik, zvito tablico, razbito meglenko in praske na vseh možnih straneh. Aja, pa polomila sem tisto zadevo pri radiju… neka ploščica , ki pokriva režo za kasete? (Da, imam radio na kasete.) No kot rečeno, naj se malo nabere, za vsako prasko pa res ne bom letala na popravilo, glavno da pelje!

Phah, ta selotejp res R izgleda… Saj se ne vidi preveč ampak vseeno… pa ne moreš imeti selotejpa na avtu no?!

Ko smo že pri nenavadnih dogodkih dneva… včeraj sem na poti iz faxa srečala tipa, ki je imel okoli vratu kuno zlatico. (Ali neko njej zelo podobno žival.) In preden kakšen ljubitelj živali skoči v zrak- živalca je bila živa :D Verjetno mi ni treba poudarjati, da sem vanj zijala kot tele v nova vrata? Srčkana zadevica, ampak res ne vem kako da mu ne pobegne. Če bi imela boljši fotoaparat na telefonu bi ga zagotovo prosila če ga lahko slikam. Daj no, živa kuna za vratom? Swašta =D

Zakaj Slovenci tako radi kritiziramo?

Ne resno, what`s up with that? Pri nas bi moralo veljati reklo, da če ne kritiziraš nisi Slovenec. Med standardnim klikanjem po novicah na siolu sem prišla do članka o mladem kreatorju, ki je imel svojo prvo modno revijo. Se ne spomnim več imena, mi nikoli ne ostanejo v glavi. Kakorkoli, dečku (beseda mi je simpatična, po starosti bi morala reči fant ali kaj podobnega) je nekaj uspelo in to pri 18ih letih. Lahko, da ima pravi priimek, lahko, da ima prave znance, a še vedno ostaja neizpodbitno dejstvo, da mu je pač uspelo pri 18ih imeti svoj modno revijo. Sicer me moda ne zanima, vendar se mi zdi res dosežek če izpolniš svoje sanje. In kakšni so tipični odzivi? Žal ne kaj dosti čestitk. Pri tem konkretnem članku je sicer (zaenkrat) le par komentarjev, a še preden sem jih prebrala sem točno slutila, kaj bo pisalo. Da je njegovo delo zanič in da je verjetno peder. Aja, na enkrat smo kar usi blazno pametni glede modne industrije in vsak, ki se zanima za modo in je moškega spola je gej? No saj, čisto možno da je, pa kaj potem? Zakaj točno je to slaba stvar? Živimo v 21. stoletju, čas bi bil, da se nekateri sprijaznijo s tem.

Ubistvu, kar me je zmotilo je to, da so bile reakcije tako tipično slovenske. Pa ne samo pri tem konkretnem preimeru, že mnogokrat so me zmotili komentarji pod raznoraznimi članki. Če se že ne kregajo glede politike pri čisto vsaki temi, ne glede na to zakaj gre, potem pa kritizirajo. Ne vsi seveda, velika večina pa. Zakaj točno je to dobro? Resno, to oz. pritoževanje nad vsem mogočim je tako tipična reakcija za nas, da bi bila težko bolj tipična. Občasno me to dejstvo resnično preseneča. Ali res ne moremo sonarodnjakom ali pa komurkoli sploh enostvno privoščiti uspeha? =) Očitno je v naši naravi; naj še sosedu krava crkne, ane ;) V tem primeru bi se verjetno večina strinjala, sploh če bi šlo za naše južne sosede :D No pa saj, vsaj vem da sem v pravi državi, tudi sama se konstantno pritožujem =) Vseeno pa se mi zdi to dejstvo prav hecno, čeprav je včasih že kar žalostno.

Ampak k sreči si vsaj priznamo, vsaj glede na ankete. Zadnjič je bila na siolu objavljena anketa (jap, sem usekana na ankete, vedno jo rešim! :D ) z vprašanjem, kaj je po našem naš največji problem? In na moje veliko presenečenje jih je večina odgovorila enako kot jaz- naš značaj :) No saj, kot rečeno, vsaj priznamo ane? :D

Ne verjamem v petek 13.

Ampak očitno on verjame vame. In to zelo močno, prekleta baraba. Resno, nikoli nisem bila vraževeren človek in petek 13. je zame povsem navaden dan. Oz. se mi celo zdi, da občasno prinaša srečo. In sem bila seveda prepričana, da mi jo bo tudi danes. Vse je šlo lepo po planih, praktično do zadnjega trenutka. Ampak ne, ne, ne gospod Petek 13. so imeli zame nadvse “prijetno” presenečenje.

Pa začnimo na začetku. Vse sem imela splanirano do minute točno, z vsemi nepredvidenimi dodatki zraven. Ker so danes plače, bi morala delati popoldne, a sem se zmenila, da lahko delam dopoldne, celo do 3h, namesto do štirih. Iz tega razloga sem včeraj delala do pol 9ih, da bi zagotovo imela za petek vse pripravljeno in bi mi ostalo čim manj dela. Naredila sem vse, kar sem imela v planu, dan je bil prelep (je še v bistvu, vsaj vreme…), vse sem imela sabo in vse sem imela splanirano. Za vse sm poskrbela pravočasno in 15 do 3h bi po planih odpeketala naravnost na izpit, za katerega sem prepričana, da bi ga naredila, saj sem redno trenirala od začetka šolskega leta. Tako bi bil teden popolnoma zaključen, vse v službi zrihtano, izven-faxovske zadeve zrihtane, izpit narejen, lepo vreme. Ja seveda, in potem svizec zavije čokolado v folijo.

Sem šla na kosilo ob 12h. Kot vedno. Pa še mislila sem ne iti, da bi dokončala neke račune + nisem bila blazno lačna. Ampak okej, sem šla, saj sem šla včeraj tudi pa sem bila ok. Njet, napaka dneva. Tedna. Meseca. Leta, jebemti!!! Res nevem, kaj točno je lahko narobe z juho, pomfrijem in ocvrtim sirom, ampak očitno nekaj je ane. Pa da se razumemo, jaz sem popolnoma navajena na tako hrano, še nikol nisem imela problemov. Do sedaj. Da zadevo povem na najbolj soliden možen način- po kosilu sem bila vsakih 15 min na wcju. Nice. Ne samo, da sem po vsej verjetnosti zajebala 3/4 stvari od takrat naprej, nisem naredila tistega, kar sem imela v planu do konca delovnega dne in kar je najhujše od vsega, nisem bila v stanju iti na izpit. Na izpit, ki sem ga čakala 2 leti in pol. Na izpit, ki bi ga danes naredila. ČE ne bi šla na kosilo. ČE! In sedaj lahko seveda čakam do poletja in če mi takrat ne uspe, sem spet na istem, kot pred 3mi leti. Hvala ti, petek 13.!

Okej resno, ne verjamem v to, ampak ta prekleti datum bom izrabila za krivca za ta preklet konec tedna. K vragu z vsem skupaj! Ja, vidim, da me nekdo res ne mara. Sem dojela, hvala!!! >.<

Odločitve

Odločanje meni osebno ne gre preveč dobro od rok. Kar opažam vedno, ko je res skrajni čas, da se za nekej odločim, pa mi ne uspe. Vedno vse razčlenim na prafaktorje, pretehtam dobre in slabe strani vsake stvari, 3x premislim vsak korak posebej, znerviram vseh 5 prijateljev, ki so me še sposobni prenašati in grem vsaj 20x skozi trenutno odločitev v svoji glavi. In na koncu končam na msnju, blogu ali dnevniku, kjer jamram, da se ne morem odločiti. Ker neglede na to, kolikokrat zadevo razčlenim, premislim in predebatiram se mi VEDNO uspe odločiti za najslabšo možno vrjanto. Lahko bi recimo izbrala možnost, kjer nekaj proftiram in nekaj izgubim, a sem na koncu na pozitivni nuli. Lahko bi izbrala možnost, kjer malo več tvegam, a se obetajo pozitivni rezultati. Ampak ne, ne, jaz izberem tisto možnost, ki me zagotovo pripelje do negativnega rezultata. Vedno. Zakaj to vedno počnem?!?! Že celo prekleto življenje madona! Ne morem se odločiti niti za prekleti par čevljev! >.<

In sedaj bom krivdo zvalila na vse ostale dejavnike, ker jaz in moja (ne)organiziranost in (ne)sposobnost odločanja pač ne moremo biti krivi. Ja. Točno tako. Torej, jutri imam izpit. Za katerega se zaradi popolnega navdušenja nad opravljenim kolokvijem nisem resnično čisto nič pripravljala. Jaz vedno rečem, da nič ne znam, tudi če se učim. Priznam. Ampak prisežem, sedaj pa resno nisem niti 1x prišla skozi. Niti prekletih naslovov v zapiskih nisem napisala z barvnimi flumastri no! In to nekaj pove, ker jaz imam vedno urejene zapiske. Ne maram nereda v svojih zapiskih. Kakorkoli. Po spletu okoliščin celotnemu letniku ni znano, KDAJ jutri presneti izpit sploh je. Po zadnjih špekulacijah se ugiba da ob 16h. In očitno bo večina prišla takrat. Kje je sedaj problem?

Ob 4h imam trening. In v petek imam izpit. Če me jutri ni na trening, nimam generalke pred izpitom in to že tako in tako ni sprejemljivo. Ahhhh tole bo šlo v nedogled, že vidim! Saj ni važno, kenslam podrobnosti! Imam sledeče možnosti:

a) izpit je dopoldne, grem, popoldne grem na trening, v torek grem na sejo, ostanek tedna poteka po starem planu (torej služba in v petek lovljenje izpita po službi)

b) izpit je popoldne, grem, ne grem na trening, grem na sejo v torek

c) izpit popoldne, grem, ne grem na sejo, grem na trening v torek

d) izpit popoldne, ne grem, grem na trening, v torek grem na sejo

e) izpit popoldne, ne grem, trening in trening v torek, ne grem na sejo

Preverim napisano. Še sama se ne znajdem. Mislim, da bi morala narediti razpredelnico. Bottom line, to so možnosti v grobem. Torej izpit-ja/ne, trening en dan/dva dneva, seja-da/ne.

Torej, idelana možnost bi bila seveda a), ki pa žal ne obstaja. Tipično, dobrodošli v realnem življenju. Oz, popravek, a) bi bil popoln če bi bila seja ob 6h. Anyway. Dejstva so: znam ne, če grem na izpit mi gre rok, če ne grem na trening imam še več možnosti, da izpita v petek NE naredim, če ne grem na sejo bo to rahlo neprijetno, čeprav ne nepopravljivo.  S stališča petka, je najbolša možnost e, s stališča torka je najboljša možnost d. S stališča mene… nimam blage veze kaj jebemti naj naredim! Sem se že lepo lagodno odločila za d, ki pokrije največ, kar lahko. Volk je napol sit, koza pa samo malo raztrgana. Ampak tukaj pride na plano tisti del mene, ki VEDNO skazi vsako prekleto še tako enostvno stvar. Kompliciranje in sekiranje v kombinaciji s slabo vestjo. Če NE grem na izpit, imam rok šele junija. Če NE grem na sejo, bom izpadla neodgovorna in zamudila idelano priložnost, da vidim, kako sploh poteka to, kar naj bi jaz počela preostanek leta. Če NE grem na treninge imam še večjo možnost, da SPET pogrnem na izpitu.

Do koncu večera bom ob vse živce. Jaz resnično nujno potrebujem nekoga, ki se bo odločil namesto mene. Drugo osebnost mogoče. Tako, ki me bo sposobna postaviti na realna tla in reči “T. ne komplicirej jebemti! Naredi to in to in daj mir.” Ja, I wish. In pujski znajo leteti…

Vinjete po 5€, ja a ste usekani?!

Okej, saj vem, da je tole neuradno in hrvaški mediji pač očitno (spet) nekaj natolcujejo, a vseeno, brez dima ni ognja? Dejansko se je nekaj časa nazaj govorilo o, za moje pojme popolnoma bizarni ideji, da bi tedenske vinjete stale 5 evrov. In mi bomo plesali, kot bo EU igrala? Ja bravo mi ane. Če si pa to dovolimo potem pa res ne vem, kaj za vraga je narobe s to državo.

5 evrov za vinjeto, ja a se norca delate iz nas? 5 evrov te je prišla cestnina do Lj in nazaj. Za en dan. In sedaj bi za 5€ omogočili celotednsko vožnjo po naših cestah?! Tudi če je to cena za 1 dnevno vinjeto se ne strinjam! In čisto pripravljena sem za polletno in letno vinjeto plačati še enkrat več, ampak prekleto, zakaj bi se tujci po naših cestah vozili napol zastonj?! Jaz bi dala ceno 20 evrov za tedensko vinjeto. Vsaj. Če bi bila zlobna bi sedaj dodala: 25€ za hrvate. Oh wait, I just said it. Ups. Iskreno upam, da tega naši ne bodo dopustili.

Kaj počneš ob 3h zjutraj? Blogam.

Pošiljam negativne vibracije svojemu ponudniku internetnih storitev. It shall not be named, ker prekletim prascem ne mislim delati reklame. Ffs, če jaz hočem pisati ob 3h zjutraj potem pričakujem, da internet dela normalno! Ja? Ne pa da traja 10 minut, da naloži eno stran! Za tole objavo je verjetno vseeno če pustim da melje do tokrat, ko bom vstala >.<

Saj v bistvu nimam nič pametnega za povedati, samo ni mi do spanca. In surprise, surprise, nihče ni na volji za pogovor. No ena oseba mogoče. Ki ji pa že tako konstantno težim in torej ne pride v poštev. Seveda se vidi, da so študijske. Če bi morala jaz do 3h zjutraj sedeti za knjigami, logično, da raje ob 9h odprem knjige (zvečer, se razume), jih ob pol 12h zaprem, ob 12h gledam Dexterja in ob 3h zjutraj pišem blog. Tako pač to gre. Dejstvo, da bom v sredo na kolokviju pogrnila kot sem dolga in široka je itak in itak neizogibno. Saj sem se učila no! Vsaj poskusila sem… namen šteje! Damn. Aja, imam to nezdravo navado, da vsakič, ko bi resnično morala vstajati ob normalnih urah (torej pred 12o) hodim spat ob 4h zjutraj. Ob 3h, če nimam drugega dela. In zaspim ob 5h ali 6ih. In sem potem seveda v postelji do 1h ali 2h. Ker to je blazno zdravo. No ja, vstanem za kosilo, za katerega ubistvu nimam časa, ker se mi mudi na trening in potem prvi obrok pojem okoli 6h ali 7h zvečer. Ampak hej, tisto o nespametnem prehranjevanju po 6i zvečer je itak nateg! Res. Nekje sem prebrala, da je nezdravo jesti manj kot 2 ure pred spanjem. Čeprav potem to “ne jej po 6i” pravilo velja za… predšolske otroke? Ampak okej, jaz itak jem ob polnoči in grem spat ob 3h ali 4h. Popolnoma zdravo življenje torej! Pa zakaj bi se trudila bit dnevni človek če pa nisem… Moji možgani najbolje funkcionirajo med 10o zvečer in 2go zjutraj. Dokazano. Normalno preživim s 4imi urami spanca, če le lahko za vikend spim 12+ ur.

Eh, vas bo pobralo zaradi raka na pljučih/želodcu/kjerkoli, ciroze jeter ali nečesa tretjega, mene pa zaradi nezdravega bioritma. Konec je za vse enak, zakaj bi se potem sekirali.

Pa zakaj so družinski člani vsakič znova presenečeni, ko me najdejo tu sredi noči? Get used to it!

Preživela Emo 09!

Uh, sem mislila, da ne bo nikoli konec. Ni ravno v moji navadi, da bi spremljala Emo prav preveč podrobno, ampak ker sem imela na izbiro učenje ali Emo, sem izbrala Emo. Žal. Izvajalcev raje sploh ne bom komentirala, ker nam je tako vsem jasno, da kakšnih glasbenih presežkov pač ne bo. Niti od daleč mi ni jasno, kako so nekateri (Samuel Lucas Who The Fak?) dobili točke, ampak okej… Osebno sem navijala za Omarja, ker mi je Omar pač všeč, edini všečni nastop poleg njega pa je bil ta od Quartissimo. Zato še toliko težje vrjamem, da so dejansko zmagali! Uau, bravo Slovenija, enkrat za spremembo bomo na Evrovizijo poslali nekoga, ki je bil dejansko dober! Uau še enkrat! Bravo Quartissimo :)

Kar se pa tiče voditeljev… OMG ja a se vi norca delate iz nas?! Sem videla že ogromno slabih nastopov ampak tole danes pa poseka vse na celi črti. Kateri kreten točno je tedva nastavil za voditelja?! Je bila to neke vrste šala? Anketa na prvi strani siola več kot očitno kaže, da nisem edina, ki misli, da je bilo tole res mučenje gledalcev. Pa a ste vi resni no? Okej, o oblekah raje sploh ne bom, ampak kaj za vraga je narobe s to žensko?! Kdo je to režiral?? Ali so pričakovali, da bo ljudem to dejansko SMEŠNO?! Pa saj to je žalitev za gledalce! No, te Maje definitivno ne bom pozabila. Najslabša voditeljica ever. In ja, čestitam, v 2h urah “pokanja vicev”, sta bila smešna 2 stavka. Pogojno. Well done RTV Slo!

PS: Me zanima koliko smo plačali, da je Dima odpel svoji 2 pesmici =D