Mesečni arhiv: Januar 2009

Zakaj je zima super

Zima je moj najljubši letni čas že od nekdaj. Mogoče je bila primarno naljubša zato, ker imam pozimi rojstni dan in ker rada smučam. Ampak z leti se je definitivno nabralo več razlogov. Torej, zima je super ker:

-je mraz in ni tiste ubijalske vročine pred katero bežim celo poletje in zadnja leta celo pomlad,

-pocrkajo vse žuželke, pajki in kar je ostale lazeče, gomazeče in leteče golazni,1

-ni cvetnega prahu, ki nervira moj nos vse od zgodnje pomladi do pozne jeseni,

-ni potrebe po kratkih hlačah, krilih in majicah, ki kažejo več, kot si želim, da je vidno,

-sonce je prijetno, kar pomeni, da se mi ni treba večino dneva skrivati pred njim v strahu pred opeklinami,

-lahko smučam,

-lahko drsam,

-zjutraj se zbudim in povsod okoli je vse belo od snega,

-berem knjigo v mojem najljubšem stolu ob radijatorju in gledam kako sneži,

-turistični kraji so prazni (če odštejemo zimska letovišča) in mi omogočajo lep sprehod brez da bi se morala prebijati skozi gruče turistov.

Pa še bi lahko naštevala. Edni problem je, ker se zima zadnja leta vztrajno uklanja podnebnim spremembam in moj najljubši letni čas izumira :( Ampak k sreči se je letos odločila, da pokaže zobe in jaz sem tega nadvse vesela! Snega na smučiščih je dovolj za zelooo dolgo sezono, sedaj le še upam, da se bo sneg, ki baje povzroča težave po celi Sloveniji končno primajal tudi na Gorenjsko. Dajte no, mi imamo Alpe, zakaj potem nimamo snega?! No ja, saj višje gori je, ampak jaz bi ga rad tudi pri nas… Pa suhega, ne mokro čorbo. Če pa lahko dobim vsaj 20 cm snega in potem 2 tedna s temperaturami pošteno pod ničlo bom pa sploh najbolj srečen osebek pod soncem :)

  1. Saj vem, da morajo obstajati, ampak želim si, da bi jih višji členi prehranjevalne verige pojedili preden pridejo v mojo sobo. []

Vedno vse spravljam pa nikoli nič ne najdem

Murphy. Če bi bil ta tip živ in bi dobival procente vsakič, ko se pri nekomu uveljavi njegov zakon, bi bil na moj račun že miljonar. Prepričana sem, da bi mi v zahvalo postavil kar kip, če ne celo fontane.

Sem pravi hrček, kar se tiče spravljanja stvari. Spravljam vse in swašta, za neomejeno dolgo časa. Seveda vestno spravljam tudi vse bančne izpiske, račune od kartic, račune za mobitel, vse pogodbe, navodila ipd. tudi za naprave, ki jih že davno nimam več ali pa so že par let nefunkcionalne. Imam tudi vse v enem predalu oz. v mapi namenjeni vsem tem zadevam. Za vsako napravo svoja mapica, za banko svoja in za simobil svoja. Ampak glej ga zlomka, kadarkoli pa neko zadevo res rabim, takrat je pa ne najdem! Zameraj ista pesem. Mislim, da imam račune od simobila spravljene še za vsaj 3 leta nazaj, vključno z vsemi pretečenimi oz. starimi pogodbami. Ampak kot zakleto pa pod nobenim pogojem ne najdem zadnje pogodbe, ki vključuje tudi datum, ki bi ga rabila če bi si hotela izračunati koliko bi me trenutno prišel nov telefon. Ampak ni vraga, sem si rekla, se bom pa drugače znašla!

In kličem jaz lepo na center za pomoč uporabnikom, kjer so mi seveda najprej približno 5 minut predvajali nevem katero pesem že in mi govorili, da so trenutno vsi svetovalci zasedeni. Oh daj no daj, vsi kličejo v soboto ob 5ih zvečer? Right. Po mojem imajo tam točno 1ga človeka, ki je pač ravno skočil na wc ali kavo. Mogoče 2 no. Pa v redu, pustim to… recesija ane?

Torej, ko sem jih uspela doklicati mi je gospa prijazno pojasnila, da seveda lahko mi pove koliko bi me prišel nov telefon, a le, če ji povem osebno geslo. Osebno geslo? Imam stvar, ki se ji reče osebno geslo? Hm… Moji možgani so se nakako spomnili, da sem nekaj minut prej med brskanjem po papirjih res našla nek list, ki z mojim podpisom spodej potrjuje, da sem nekakšno geslo res prejela. Žal pa ta presneta zadeva ni napisana na tistem listu. Gospo na liniji sem torej povprašala, kje točno naj bi jaz to geslo imela? “Zeleno bela kuverta” je bil odgovor. Ki sem jo baje prejela zadnjič, ko sem to zadevo podpisovala. Hm, res ali kaj? Verjetno mi ni treba povedati, da se mi niti od daleč ne sanja, da sem zadevo sploh dobila, kaj šele, kje se presneta reč nahaja? No, gospa na liniji mi je prijazno povedala, da brez gesla mi pač ne more pomagati. Ko sem jo vprašala, kaj naj naredim če se mi niti od daleč na sanja kje to je, sem dobila odgovor, da mi lahko pomagajo le na prodajnem mestu. Eh, toliko o tem kako lahko vse urediš iz domačega naslanjača…Pa dajte no, če je lahko danes vse elektronsko, kdaj boste naštimali še nekoga, ki si bo zapomnil vsa moja gesla?! Več kot očitno si jih jaz ne, če še vem ne da obstajajo…

Torej, v iskanju je zeleno-bela kuverta z omenjenim geslom. Kljub moji hrčkasti navadi je verjetno (preklet bodi Murphy!) že zdavnaj končala med starim papirjem, ožigosana kot reklama ali kaj podobno neuporabnega. Ohja, očitno se bom morala primigati do tistega centra. Se pa vsakič znova vprašam, kaj za vraga imam od tega, da vse spravljam, če potem nikoli nič ne najdem?!

Twilight in New moon

By Stepheni Meyer. Toliko sem slišala oz. brala od teh knjig, da sem, ljubiteljica fantazijskih zgodbic kot sem, seveda morala tudi sama preveriti če je kaj na tem. Predvsem v tujini, zlasti v Ameriki so to zbirko kovali v zvezde in ker sem več kot enkrat prebrala, da jo primerjajo s Harry-em1 sem seveda morala preveriti, če je kaj na tem. Na začetku sem sicer rekla, da tega pač ne bom brala, ker Harryu zagotovo ne seže do kolen. No motila sem se, ne seže mu niti do gležnjev. Pa da se razumemo, nad knjigo sem vseeno čisto navdušena ;) Pa da pojasnim tole protislovje…

Torej, zaenkrat sem od zbirke 4ih (če se ne motim) prebrala prvi 2. No New moon imam še par strani do konca, ampak sem si pustila kot poslastico za po učenju zvečer. Kakorkoli, moja ocena je sledeča. Knjiga te vsekakor potegne v branje, ima zanimivo zgodbico, še posebej za tiste, ki radi berete ljubezenske zgodbice (kot jaz torej). Prepletena je domišljija in danšnji svet, podobno kot pri Harryu torej, le v nekoliko manjši meri. Kar v bistvu knjigo drži gor, kar se tiče zgodbe pač, je izključno samo ljubezenska zveza med glavnima karakterjema. Vse ostalo pa je…. bolj ali manj predvidljivo. Če naredim konkretno primerjavo- Twilight in njene naslednice so ogrodje velikosti 2×2m, povezano z nekaj vrvicam na vsake 10 cm. Harry je isto ogrodje popolnoma zapolnjeno s finimi nitkami, ki tvorijo vzorec. Sem bila dovolj jasna? :) Pri Harryu imaš resnično dodelano zgodbo in čeprav lahko špekuliraš nikoli ne moraš biti povsem prepričan, ali grejo tvoje misli v pravo smer. In to je nekaj, kar jaz pri knjigah najbolj občudujem. Dobre zgodbe ne moreš razvozlati po nekaj straneh in še na zadnji strani srečaš nekaj, kar nisi pričakoval.

Twilight in co. pa tega nima. Kot rečeno, bistvo knjig je ljubeznska zgodbica, vse ostalo pa je sicer zelo zanimivo, a hkrati zelo predvidljivo. Na tem mestu bi vsakogar, ki morda tole bere opozorila, da sledijo spoilerji.  Preskoči ta odstvek.(POZOR SPOILER! In ne, ne vem kako se temu izrazu reče v slovenščini o.O) Že takoj v prvi knjigi je dokaj jasno, da bo Bella odkrila, da je njen dragi vampir. Pa saj to tako in tako vsak ve, če je slišal za knjigo. Prav tako je v drugi knjigi več kot očitno že na začetku, kam pes taco moli pri Jacobu. Seveda je njena prva ljubezen vampir, njena druga pa volkodlak, ker sta ti dve vrsti pač edina sovražnika drug drugi. In seveda mora priti do nekega preobrata ravno, ko že kaže, da je sreča namenjena Jackobu. Prav tako je več kot očitno, da Belle ne bodo pohrustali vampirji iz Italije. Pa še bi lahko naštevala…

Torej, knjigice same so lahko branje, nadvse luštkana zgobica za nekoga, ki ima rad love stories in fantazijske pripovedi. Priznam, da sem čisto padla vanjo. Nevem kako, ampak ne spomnim se, da bi do zdaj brala kakšno knjigo, ki vključuje vampirje. Torej mi je bila tale verjtno zanimiva ravno zaradi tega. Vsekakor berljivo, a žal brez dodelane zgodbe. No ja, can`t have everything, right?  Vendar pa nisem čisto prepričana če bom šla gledati film, po predfilmu sodeč so namreč osnovno zgodbo malce napihnili. Nikjer namreč ne piše, da Edvard skače po drevesih in ta del me zelo zelo moti. Poleg tega si sama samo sceno predstvlajm popolnoma drugače in ker se mi moje predstve ensotavno zdijo boljše, mislim, da jih ne bom pokvarila s filmom :P

Ahja, prvi dve knjigi sta tudi prevedeni v slovenščino. Ostale, mislim, da še ne. Če kolebate med angleško in slovensko verzijo- angleščina je na tako osnovni ravni, da vam ne bi smela biti problem, če vam ta jezik načeloma kar gre. All in all- zanimivo branje, ampak če pričakujete neko zelo dodelano in globoko zgodbo, potem rajši berite kaj drugega. Igra prestolov mogoče?

Več informacij

New moon

New moon

  1. Harry Potter []

<3

I chose to love you in silence, for in silence I find no rejection. I chose to love you in your loneliness, for in your loneliness no one owns you, but me.

Podarim življenje

Vzame kdo? Da razjasnimo takoj na začetku- nimam nikakršnih samomorilskih nagnjen ali karkoli podobnega, nisem depresivna niti kaj drugega, samo enostavno sem prišla na meni zanimivo idejo.
Vsi smo že slišali za darovanje organov, koristna zadeva, če jih ne rabiš, če te spremenijo v prah in pepel, zakaj ne bi tvoji organi vsaj komu koristili? Zadnjič pa sem razmišljala, kako fino bi bilo, če bi lahko podarili življenje. Celo življenje, z vsemi plusi in minusi.
Predstvljajmo si tole: na eni strani imamo nekoga, ki je bolan in bo umrl pa bi rad živel. Ali nekoga, ki se je smrtno ponesrečil ali nekoga, ki je enostavno star pa se mu vseeno zdi, da bi lahko še kaj naredil v življenju. In na drugi strani imaš nekoga, ki ne vidi več smisla v življenju, bodisi ker ne vidi izhoda, ker ima vsega dovolj, ker nima izbire ali ker se mu enostvno ne da ubadati z življenjem samim. Ali ne bi bilo fino, da bi osebe iz drugega dela enostavno podarile življenje osebam iz prvega? Tako bi bili vsi veseli. Tisti, ki želijo živeti bi živeli, tisti, ki ne pa bi umrli. Včasih si želim, da bi blo to res izvedljivo.
Osebno ne podpiram samomora, čprav je to stvar posameznika. Vendar sem mnenja, da je to sprejemljivo samo v priemru, ko nimaš nikogar več, ki bi te imel rad. Ne družine, ne prijateljev.. nikogar. Dokler pa imaš nekoga, ki te ima rad, se mi zdi sebično in grdo končati svoje življenje in s tem kaznovati vse, ki jim je mar zate. Če pa bi lahko življenje dal nekomu, ki bi ga rad imel… to bi bilo fino.
Zakaj sploh razmišljam o tem? Ne vem, enostavno se mi nič ne da, sita sem vsega. Pa mi v bistvu nič ne manjka, imam več, kot ima marsikdo na tem svetu. Imam streho nad glavo (vključeno s centralnim ogrevanjem in udobnim pohištvom), imam hrano (lahko jem točno kar hočem), imam denar za kavice, imam družino, imam prijatelje, lahko hodim na fax, še celo avto imam. Nič mi ne manjka, pa se vseeno pritožujem. Zakaj za vraga, ko bi pa marsikdo dal vse za to kar imam jaz pa mi ni prav? Oz, ne da mi ni prav samo… ne da se mi. Mislim, da bo to trenutno najustreznejša beseda, ne da se mi živeti, ne da se mi ukvarjati z ljudmi, niti s stvarmi. Eden izmed emo dni pač.
Ljudje smo čudna vrsta, imamo vse pa hočemo več ali pa nimamo nič pa smo vseeno srečni. Ali pa imamo skoraj vse pa se nam enostvno ne da. Ohja.

Marry Me

Totalno luštkan filmček, še celo meni :D

Pozor, tečnoba na pohodu!

Vse osebke v svoji bližnji pa tudi daljni okolici opozarjam, da bom vsaj do sredine februarja neizmerno slabe volje. Da, še bolj kot ponavadi. Da, to je popolnoma mogoče. Ne, ni prijetno. Ostani zunaj mojega dosega če želiš ostati dobre volje. Sicer je tole rahlo potuhnjeno dejanje, večina ljudi namreč ne ve za ta blog, ampak… nihče mi ne more očitati, da nisem jasno opozorila pred nevarnostjo, ja? Torej, stay away!

Seveda je glavni faktor, ki je pripomogel k moji tečnobi A kategorije dejstvo, da se začenjajo izpitni tedni. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da se mi niti od daleč ne sanja niti od ene same stvari? S tem, da imamo na repertoarju nekaj najtežjih predmetov letos. Če pa že ni težek sam predmet, je težek izvajalec predmeta. Saj ne vem, kaj je slabše. Kakorkoli, voham težave, velike težave. In ker sem si zanje popolnoma sama kriva sem posledično še bolj tečna. Moja jeza namreč eksponentno narašča v povezavi z zavedanjem o lastni krivdi za probleme. Zatorej vam še enkrat polagam na srce, prihodnji mesec se me izogibajte. Vem, da vam grem na jetra, ker grem na jetra še sama sebi. Dejstvo, da bom itak in itak ob poletje me ne moti, ker ga ne maram. Moti me, da bom očitno tudi ob smučanje (ki ga imam zelo zelo rada) ter v najslabšem primeru ob letnik. Ja, to napovem februarja, lanskoletne izkušnje pa to. Če je bilo lani grozno… je letos grozno na kvadrat. Pa zakaj se med kopico dobrih predmetov vedno najde eno presneto sranje? Nisem tako zahtevna, res ne. Še celo s kemijo (v zelo grobi obliki) preživim. To bi sicer moralo biti normalno glede na naravo mojega študija, ampak ni, ker imam presneto slabo  podlago iz SŠ. Imam to srečo, da mi je velika večina vseh mojih predmetov vsaj delno, če že ne zelo zanimiva. Ampak kot rečeno, črni raček mora biti. Sem sovražno nastrojena proti fizki v vsaki obliki in dejstvo, da je zakamuflirana v biološke primere pač ne omili zadeve. Temu se po domače povedano reče nateg! Pha.

Zdaj grem pa nazaj za knjige. Da ne bom imela tako slabe vesti.

Življenje brez računalnika, se še spomnimo?

Ste kdaj pomisli, kakšno bi bilo življenje brez računalnika? Oz, kakšno je bilo življenje za večino ljudi recimo 10 let nazaj? Malokdo je imel osebni računalnik pa še to bolj zaradi dela kot zaradi česa drugega. Ne bom se spuščala v zgodovino, ker se mi  jeniti ne da iskati. Mislim pa, da bo varno če rečem da 10-15 let nazaj večina povprečnih državljanov ni imela te “veličastne” mašine. In kako smo živeli? Ja prav tako lepo!

Seveda si danes nihče več ne predstavlja življenja brez računalnikov, vsaj mlajše genaracije ne. Vse podatke lahko obdelamo računalniško, preko interneta v minuti najdemo vse potrebne informacije, brez da bi se prebijali skoz tone debelih knjig pa še vse je izredno hitro ažurirano. Za mesečno naročnino na internet lahko 24 ur na dan klepetamo z ljudmi iz celga sveta, spremljamo novice, nalagamo glasbo in filme, jih poslušamo in gledamo. Ogromno stvari okoli nas vodijo in uravnavajo računalniki. Večino pravzaparav. Si predstavljate, da bi naenkrat ostali brez vseh? Verjetno bi se vam zdelo katastrofalno, kajne?

Zdaj pa poglejmo še drugo stran. Kolikokrat ste čisto penasti od jeze, ker prekleta kišta ne naredi kar zahtevate od nje? Kolikokrat vas ima, da bi vse skupaj pognali skozi okno, ker vam je zaradi neumne napakice ravnokar šlo v nič za pol dneva dela. Kolikokrat ste se jezili, ker zaradi nedelovanja računalnika niste mogli opraviti svojega dela ali pa ste ostali brez informacij. In kolikokrat ste zaradi visenja na internetu (pa četudi z izgovorom, da imate ogromno dela) odpovedali oz zavrnili povabilo na kavo?

Včasih smo stvari pisali na roke, računali na roke, novice smo spremljali preko časopisov in televizije, v prostem času pa si novih poznanstev nismo iskali preko facebooka in podobnih zadev, temveč smo šli ven in se zabavali. Seveda ne pomeni, da tega ne počnemo tudi sedaj. Ampak čisto odkrito rečeno, koliko časa ste včasih preživeli zunaj, kolikorat ste šli v kino in na sprehod? Kaj ste delali ob vikendih in ob večerih? In kaj delate danes? Ta trenutek recimo?1

Saj ne rečem, računalniki so fina zadeva, ampak včasih, ko mi res pobere vse živce in potrpljenje se pa vprašam, kaj za vraga mi je bilo tega treba?! Kaj mi je pa včasih manjkalo? Prav nič. Včasih si želim, da bi se občasno enostavno lahko vrnila +10 let nazaj in živela brez te presnete naprave, ki me hočeš-nočeš priklene nase, saj jo rabim za fax, vzdrževanje stikov in informiranje. Saj tehnologija je fina stvar, ampak občasno bi se pa prav prileglo odklopiti se. Dobesedno in v prenesenem pomenu ;)

  1. Ja, ja, tudi jaz sem rada govorila, da se ni nič spremenilo. Pa se res ni? Kako komunicirate z znanci? Preko telefona ali preko interneta?  Ste včasih hodili v kino? Pa še hodite tako pogosto? Lahko bi naštevala v nedogled… []

Kvalitetno zapravljanje prostega časa

Imam zelo zanimivo navado. Prosti čas, še posebej zadnje dneve počitnic, rada preživim ob računanju kilometrskih računov. Za katere porabim 6 ur dnevno. Seveda zaradi omenjene zadeve ne počnem kaj bistveno manj zabavnega, kot je branje knjig, lenarjenje, gledanje televizije, kofetkanje… In da je dan še bolj popoln, ob 9ih zvečer odkrijem, da sem izračunala približno 150 stvari preveč in točno vse premalo. Torej imam po celem dnevu za kalkulatorjem in papirjem v skupnem seštevku 0 pravilnih rešitev in 150 odvečnih. Ja če pa to ni super bera, potem pa res ne vem!

Seveda imam neizmerno veliko časa, saj so nedelje sploh znane kot najbolj aktivni dan v tednu. Vstanem ob 6ih, po (sodeč po trenutni uri) 3h urah spanja in z velikim navdušenjem začnem delati vse, kar sem si posebej skrbno prihranila za konec počitnic. Dejstvo, da sem prejšni dan porabila za treniranje prstov v hitrostni uporabi kalkulatorja in s tem zapravila cel dan, se mi niti najmanj ne pozna. Bo v nedeljo toliko bolj živahno, ker sta mi poleg kupa naloge za statistiko (skrbno prihranjene za zadnji dan, res sem se komaj zadrževala, da 31. decembra nisem naredila vsaj 10ih nalog v ekselu) ostali še nalogi za fiziologijo in verjetno še kaj, kar sem pozabila. Načrtno, sevede. Kaj lepšega, kot v nedeljo ob 10h zvečer ugotoviti, da naslednji dan ob 7h nekaj nujno potrebuješ za nadaljno delo.  Čisti adrenalin! Tisti prisrčni grafi mi bodo, upam, pobrali celo dopoldne, zato da bom imela za statistiko na voljo samo nekaj uric in bo toliko bolj zabavno! Ah, pa sploh še nismo prišli do konca čudovitega dne, čez slabih 10 dni je kolokvij iz biofizike, za kar pa mi sploh ni treba skrbeti, saj popolnoma obvladam računanje vseh mogočih hitrosti, naklonov, kotov in kar je še podobnega veselja.

Ohja, kaj lepšega kot zadnji dan počitnic!1

  1. Sarkazem? Pri meni? Oh, kje pa! Trenutno ga imam na zalogi samo približno 2 toni. Poskusite kasneje. []

Vrag naj vzame 2009

Naslednje leto izklopim telefon za novo leto. In za cel prvi januar.1 Če me seveda prej ne bo prijelo, da bi ga zagnala v najbližjo steno. To sem sicer enkrat že naredila, pa je preživel. Saj ne vem, ali je to dobro ali slabo. Naj obdržim tega, ki preživi udarce ob steno, ali naj kupim novega, ki se bo razletel? V trnutku, ko kakšno stvar vržem v steno si namreč zelo želim, da bi se razbila. Ponavadi mi je sicer 30 s za tem žal. No okej, če sem zelo zelo jezna mi je žal šele čez par ur. Podobno je z ljudmi, če nekoga premlatim mi je lahko žal čez pol minute ali pa čez 1 teden, odvisno, koliko me je razjezil. Ampak brez skrbi, zadnja leta se poskušam obnašati letom primerno in ne tepem ljudi v javnosti. Vsaj načeloma. Kar seveda ne pomeni, da bivšemu tipu od best frendice ne bom izbila vseh zob v trenutku, ko vidmi njegovo nagravžno naduvano ljubljansko faco.

Kakorkoli, naslednjič bojkotiram mobitel za novo leto. Pa še kaj drugega tudi. Čeprav je novo leto priporočen izgovor za nov začetek. S tem razlogom sem prekinila svojo hrčkasto razvado (spravi vse in swašta, just in case) in pobrisala stare sms-e. Zelo stare sms-e. Ja, shranjujem sms-e. In?! Torej, v navalu jeze in vnaprejšnjega načrta, sem včeraj po prihodu s silvestrovanja (s kozarcem vina v roki) uspešno pobrisala 2-o letno zgodovino z nekom, ki se bo verjetno zaletel vame čez 2 dni. Čeprav se nidva videla več kot pol leta pa živiva dokaj blizu. A zakaj se bo to zgodil? Enostavno zato, ker se mi osebki, ki se jih po nekajletnem mučenju končno odločim znebiti in izbrisati iz spomina, isti hip, ko jih zrediram iz življenja,sami pojavijo v njem! Vedno! Jebemti, kaj sem vam naredila?! Tisto o bivšem prijateljstvu pa raje sploh ne bomo omenjali na tem mestu…

Rabim novega frizerja. Ali frizerko. V bistvu ne vem, kaj je slabše. Ženske mi grejo na živce, ob tipih pa ratam nesramna in jih posledično pošljem v tri pisane marjetice. To pa ni najpametneje, če ima tip v rokah škarje in v delu tvoje lase. Torej, rabim novo frizerko. Saj ne, da je s staro kaj narobe, samo predolgo me že pozna. Kakšno desteletje bi rekla. Šla je skozi moje faze “da me ne bi ostrigli več kot 2 cm, a ste razumeli?!?!?!”, več kot enkrat; faze “nočem las na ven, rekla sem na vznoter! buhuhuhuhu grozna seeeeeeeem!”; “hočem da me vi strižete ne on!” ipd. Frizerka ima namreč pripravnika, mladca tam nekje pri 25ih, ki je sicer dokaj dobro grajen a le ena stvar je večja kot njegove mišice- njegov ego. Ne prenesem lepih tipov, ki se preveč dobro zvedajo, da so lepi. Poleg tega za moje pojme sploh ni lep, ker ima preveč mišic. In kot rečeno, prevelik ego. Torej, v nobenem primeru ga ne prenašam in odločno nasprotujem, da se dotika mojih las. Torej ostane samo še moja vsega hudega navajena frizerka. Ampak, ker sem ji še ne tako dolgo nazaj izvajala raznorazne scene, me je sedaj rahlo sram sploh iti tja. Čeprav ona vsaj ve, koliko las mi lahko odstriže. Ubistvu z njo ni nič narobe, samo jaz bi rada nekaj svežega. Žal pa pri nas ni kaj dosti izbire.  Odločila sem se namreč (kot že približno 15x pred tem), da končno spremenim frizuro. Ja pa kaj če imam zadnjih 10 let isto frizuro?! Pač imam rada dolge lase. Pa počasi rastejo ane. Kakorkoli, ker bo to leto itak in itak zanič, je vseeno če je zanič tudi moja frizura. Nočem kratkih las, so pa definitivno bolj priročni. Torej, če bom dovolj slabe volje, zamorjena in pogojno depresivna (nikakor ne v pravem pomenu besede, samo v emo pomenu) bom šla in se ostrigla na kratko. Glejmo na to z dobre strani: prišparam na porabi vode in elektrike pa še balzama za dolge lase mi ni treba veš kupovati. Poleg tega me lastna kita ne bo tepla med treningi pa tudi po plavanju ne bom rabila 45 minut, da pridem iz garderobe. Vsekakor koristna odločitev.

Trenutno berem knjigo Popolni idiot. Kupila sem jo zaradi zelo zgovornega citata na zadnji strani: “Niso vsi moški idioti. Nekateri so popolni idioti. ” Točno tako! Kot da bi sama napisala. Verjetno mi ni treba omeniti, da sem spet v fazi “sovražim vse tipe daleč na okoli, bejž preč ker grizem!!!” ? To je pa tako, če mi ne pošlješ voščila za novo leto! Go to hell! Resno. Dovolj jih imam. Vseh po vrsti. Zdaj se grem pa smilit sama sebi, ker je to pač tradicija 1. januarja.

  1. A zakaj? Ker potem ne bom razočarana, ker ne dobim sms-a od željenih osebkov! []