Oprosti

Zakaj je najtežje od vsega reči oprosti, žal mi je? Kako lahko vsako uro dneva rečem to preprosto besedo vsaj enemu človeku, ponavadi nekomu, ki ga butnem s torbo, ki mu stopim na čevelj ali ko nekomu skoraj zaloputnem vrata pred nosem. Oprostite, nisem vas viedela; oprostite, je to vaše?; oprostite, nisem za nalašč. Po drugi strani pa nisem sposobna reči oprosti osebam, ki mi dejansko kaj pomenijo. Dovolj bi bil en oprosti ob pravem času. Namesto tega jih namenim neomejeno število naključno navzočim ljudem, tujcem, ki bodo čez 2 minute že pozabili, da sem jim sploh kaj rekla. Ne rečem pa oprosti nekomu, ki bi mu ena sama beseda pomenila ogromno. Ali vsaj tako si drznem misliti.

Zakaj, zakaj je tako težko priznati svojo krivdo? Zakaj je tako težko priznati, da je bila tvoja slaba volja, tvoje muhasto obnašanje, tvoj slab dan. Zakaj ne morem enostavno reči oprosti, žal mi je za vse? Enkrat, enkrat samkrat bi bilo dovolj. Če predpostavimo, da ne ponovim napak (ki pa jih, žal, vedno ponavljam). Pa ne morem. Nočem. Strah me je. Nočem priznati, da nisem to, kar misliš, da sem. Kar večina misli, da sem. Če sploh še vem, kaj sem. Če sploh kaj. Ali kdo… Eh.

Bodite prvi in komentirajte "Oprosti"

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !