Mesečni arhiv: Oktober 2008

Oprosti

Zakaj je najtežje od vsega reči oprosti, žal mi je? Kako lahko vsako uro dneva rečem to preprosto besedo vsaj enemu človeku, ponavadi nekomu, ki ga butnem s torbo, ki mu stopim na čevelj ali ko nekomu skoraj zaloputnem vrata pred nosem. Oprostite, nisem vas viedela; oprostite, je to vaše?; oprostite, nisem za nalašč. Po drugi strani pa nisem sposobna reči oprosti osebam, ki mi dejansko kaj pomenijo. Dovolj bi bil en oprosti ob pravem času. Namesto tega jih namenim neomejeno število naključno navzočim ljudem, tujcem, ki bodo čez 2 minute že pozabili, da sem jim sploh kaj rekla. Ne rečem pa oprosti nekomu, ki bi mu ena sama beseda pomenila ogromno. Ali vsaj tako si drznem misliti.

Zakaj, zakaj je tako težko priznati svojo krivdo? Zakaj je tako težko priznati, da je bila tvoja slaba volja, tvoje muhasto obnašanje, tvoj slab dan. Zakaj ne morem enostavno reči oprosti, žal mi je za vse? Enkrat, enkrat samkrat bi bilo dovolj. Če predpostavimo, da ne ponovim napak (ki pa jih, žal, vedno ponavljam). Pa ne morem. Nočem. Strah me je. Nočem priznati, da nisem to, kar misliš, da sem. Kar večina misli, da sem. Če sploh še vem, kaj sem. Če sploh kaj. Ali kdo… Eh.

Slaba vest

Slaba vest je nekaj, kar ne gre proč, dokler se ji ne odkupiš. Konstantno te brca v rit, spotika, ščipa, ti skače po glavi… vse, samo, da ti da vedeti, da je tam. In da ne gre nikamor, dokler ji ne plačaš. Plačilo pa ponavadi pomeni, da narediš nekaj v pravi smeri. Torej če si nekej zaj****, to probaš odj****. Če si nekoga užalil, se mu opravičiš, če nečesa nisi naredil-narediš itd. Sliši se enostavno. Ampak prekleto, ni!

Sem človek, ki ima konstantno slabo vest. Ker pač nikoli ne delam nič po normalni poti, ampak vse naredim po nenormalni. Znorim, popenim, zamerim, ignoriram. Nekaj v tej smeri. Verjetno bi lahko dodala še polomim in uničim. Ima več pomenov. Kakorkoli, poleg tega, da imam slabo vest, se to trudim skriti. Za večnim »meni je tako in tako vseeno, fak of!« Yeah. Not rly… To se zgodi človeku, če ima preveč časa oz. če ne more spati. Premišljuje. In nekaj vam povem-iz polnočnih razmislekov se redko izcimi kaj pametnega. Mogoče po kakšnem tednu no… Kakorkoli, če hočeš, da te slaba vest neha brcat v tazadnjo, potem je čas za payback time. Edini problem nastane, če si recimo sestaviš načrt, po katerem moraš na ta payback time čakati 2 meseca. In kaj dela slaba vest v teh dveh mesecih? Ja pospešeno te brca v rit ane! Moja je že tako vztrajna, da bi se lahko prijavila v slovensko nogometno reprezentanco. In če se še tako trudim in se poskušam ne zmeniti za njene vztrajne brce, me še vedno ujame vsak dan. Čisto vsak dan. Zaradi ene same stvari, zaradi enega samega dejanja. In potem premlevam načrt v glavi znova in znova in znova. Detalji se rahlo spreminjajo, bistvo ostaja isto. In na koncu se mi seveda ne bo izšlo po načrtu, enostavno zato, ker se meni redko kdaj kaj izde tako, kot si zamislim. Prekleto, naj bo že december! In ne, veseli december me ne gane. Sploh, ker imam slab občutek, da ne bo vesel. Oh vraga, zakaj nikoli ne naredim ničesar prav?1

  1. Preveč nikalnic? Tole mi nikoli ni šlo od rok… []

Okolju neprijazno pecivo

Pence so najbolj okolju neprijazno pecivo. Ubistvu mislim, da je uradno ime španski veterc (ne me vprašat zakaj…) ampak mi jim rečemo pence. Bela sladka zadeva. Dodam sliko če bodo gotove še v tem stoletju. Zadeva je preprosta za pripravo, nadvse okusna za ljubitelje cukra v ogromnih količinah in prekleto energetsko potratna. Če hočeš, da bo res popolnoma suho, nelepljivo in slastno, se mora sušiti praktično pol dneva. 3 ure na 80°C in potem še neomejeno na 50°C. Danes sem jih naredila ob 7h zvečer, ura je pa pol 1h zjutraj in tiste malo večje so še zmeraj rahlo mehke.1 Kar je za pence popolnoma nesprejemljivo. Izkoriščam dejstvo, da sem sama doma in lahko razmetavam z energijo. Ker to je dobesedno to kar počnem. In imam zaradi tega presneto slabo vest… Nekako mi je prešlo v navado, da vedno ugasnem luči, ko me ni v sobi, vedno porabim kar najmanj vode in na sploh gledam da ne trošim energije za brez veze. Pekač za toaste recimo sklopim na polovici peke, da se do konca speče brez dovajanja dodatne toplote, saj je tako že dosti ogreto.  Okolju in denarnici prijazno. Danes se tolažim z dejstvom, da naj bi bila elektrika za vikende cenejša. Upam da ta zadeva še vedno drži… Doma vedno peremo za vikende, ker je bojda cenejši tok. Torej upam, da se pence sušijo pri cenejšem toku… To pecivo je idealno če ti nap. pri peki flancatov2 ostanejo beljaki, ampak kaj, ko se toliko časa suši! Torej sem v dilemi: sladkor ali energija? To je zdaj vprašanje…

Še slikice… Zadeva je dejansko bela, čeprav so tukaj zafleširane na drugi pa sumljivo rumene-zaradi luči. Original je pa bel no :)

Pa če že pišem o pecivu se verjetno spodobi dodati recept, m? Tole zgoraj je ena srednja škatla za piškote, narjeno je pa iz 5ih jajc. Če so majhna jajca dam malo manj cukra, da ni presladko.

Pence aka španski veterci

Sestavine:

-6 beljakov

-36 dag sladkorja

-1 žlička limoninega soka ali pol žličke instant kave (Limono ponavadi spustim, ker jo ne maram, s kavo pa nikoli nisem preizkusila. V originalu je bilo pač tako.)

Beljake in sladkor stepemo na hladnem, da se zmes speni. Dodamo limonin sok in pristavimo v hladno vodno kopel in stepamo toliko časa, da voda v kozici zavre. Nato še toliko, da se beljakova pena malo ogreje in se da oblikovati. Glede na količino beljakov traja stepanje od 15 do 30 min. Voda v vodni kopeli naj počasi vre. Beljakovo testo damo v brizgalno vrečico in na pekač nabrzigamo veterce. Pečemo 3 ure na 80°C in nato dokler niso suhi na 50°C.

Kot rečeno, morajo biti čisto suhi, da so lepo hrustljavi. Če niso dovolj suhi se zadeva zelo lima po zobeh. Vso srečo!

  1. Note to myself: naredi še manjše naslednjič… []
  2. Njet, nisem jih še naredila, vendar pa babi vedno ostanejo beljaki, ki jih jaz z veseljem porabim. Ponavadi za indijančke. []

Cene kino vstopnic poletele do neba

Lovim sapo zaradi ogleda cenika kino vstopnic na kolosejevi spletni strani. Iskreno upam, da gre za napako. Zakaj se mi zdi, da se slepim? Prisežem, da sem 3x preverila, če res gledam pravo stvar. Cene v Kolosejevih dvoranah so že tako in tako zasoljene, počasi pa se jim očitno pridružujejo tudi lokalni kinematografi. Kar jih je pač še ostalo… Očitno si že dolgo nisem ogledala cenika, ali pa enostvno nisem bila pozorna. Šele danes sem opazila, da so filmi ob vikendih dražji (5,10€, kot da že 4,95€ z varljivimi 95 centi ni zasoljena…), dražji pa so tudi filmi nad 120 min. Od kdaj pa to?! 5,40€ oz 5,60€ za kino vstopnico?! Ja a ste znoreli??

Saj vem, da gredo cene povsod gor, ampak tole ja pa čisto divje. No saj, naš lokalni kino žal sledi trendu višanja cen. Ampak za tega mi je vsaj jasno zakaj se višajo, obiska je namreč že nekaj let zelo malo in stalno me je strah, da ga utegnejo enkrat zapreti. K sreči pa je dvorana večnamenska in zatorej upam, da bo služila še nekaj 10letij. V dobrih starih časih je bila cena kino vstopnice pri nas 500 sit. Oz. celo 400, če me spomin ne vara. Torej nekaj okoli 2€. Potem se je počasi zvišalo na 600 sit in kasneje na 800 sit, tu smo že malo jamrali. Trentno je cena 4€, kar je za tak majhen kino za moje pojme kar precej. K sreči so karte preko študentskega servisa veliko cenejše, 2€, torej skorej enako kot nekaj let nazaj.

Vseeno pa se mi zdi 5€ (1200 sit po starem; ja, še kar živim v tolarjih) ogromno denarja za kino vstopnico. Očitno bo tudi to postalo dosegljivo samo tistim z debelejšimi denarnicami, heh. Žal sem ena tistih, ki jim filmi na računalniku ali pred tv ne nudijo enakega užitka kot kino. Iskreno upam, da bo novi Planet Tuš kaj cenejši. (Če sklepam po ceniku za druge lokacije v Slo naj bi bil…) Če ne drugega grem tja že iz čistega protesta, ker v Kranju več kot 1 leto ni bilo kina! Pa čeprav me mika preizkusiti to De Lux zadevo1 (iz čistega firbca, da vidim kaj prodajajo pod tako ošabnim imenom). Vendar so me njihove cene postavile na realna tla in mislim, da bom pošteno premislila, če se res izplača heh.

  1. Btw, še vedno vztrajam pri svoji teoriji, da je vse skupaj nateg in tega kina sploh odprli niso. Daj no, eno leto ni izgledalo kot da bi sploh kaj delali?! []

Študiranje je v tesni povezavi s prehranjevanjem

Pri uničevanju 3je čokolade ta večer, se mi je posvetilo, zakaj pravzaprav univerza nudi zastonj rekreacijo. Če se namreč večina študentov poslužuje mojega načina študija, potem bi bili brez športnih aktivnosti že veliki konkurenti američanom (kar se tiče debelosti).

Jaz ne morem misliti brez ustrezne kolečine sladkorja v krvi. Ko zmanjka sladkorja pač napadem zaloge slanih zadev, čeprav nisem ravno ljubitelj čipsov in podobnih mastnih prigrizkov. Imam neznansko srečo in… ne, ne bom rekla, da imam neznansko srečo in lahko žrem kolikor hočem pa sem suha kot prekla. Ker pač ni res. Žal. Imam neznansko srečo in sem ena izmed poskusnih zajčkov v bolonjskem procesu. Resno podpiram idejo, da bi morali za take poizkuse na ljudeh nuditi vsaj ustrezno plačilo… Kakorkoli, kljub dejstvu, da nisem več brucka se še vedno težko navajam na dejstvo, da je se je treba konkretno usesti za knjige že 2. teden faxa. No, izboljšava od lani, ko smo prvi kolokvij pisali v ponedeljek (fax se je pa začel v torek ali sredo prejšni teden). Zdaj smo celo imeli 1 teden brez kolokvijev, uau! :D Torej potreba po učenju pri meni hodi z roko v roki s potrebo po čokoladi. Povprečna količina za dan učenja, danes: 1 kinder bueno, 1 tortica, 1 kraševa čokolada, pol vrečke neke slane zadeve, večerja in predvečerja. Do konca leta bom bakrotirala. In to zaradi čokolade.

Aja pa lepo od univerze, da poskrbi za rekreacijo, kar mi sicer nič ne nuca ker nisem v Lj :) Se rekreiramo kar doma hehe. Res no! Kadar se ne učimo…

Osnove računalništva za tiste, ki živimo v kameni dobi?

Oh vraga, težko je danes karkoli kupovat če se ti niti od daleč ne sanja za kaj se gre. Mene se itak da prinest na okoli še pri stvareh, ki jih dobro poznam, kaj šele pri nečem, o čemer nimam pojma… Na kratko- prodajalci katerekoli tehnične opreme bi si ob meni meli roke. Okej, sej načeloma lahko rečeš komu, ki se spozna, da ti svetuje. Ampak meni gre izredno na živce, da sama nimam pojma o pojmu. Pa se spravim na net in iščem podatke… Okej, miljon strani, miljon forumov, kronično premalo časa. A bi bil prosim nekdo tako prijazen in bi recimo vsaj 1x do 2x na leto na računalniško nepismenim ljudem razumljivi način povedal oz. napisal nekaj osnovnih podatkov, ki jih človek rabi če kupuje računalnik? Resnično bi bila hvaležna… A obstaja kakšna knjiga o tem? Recimo ena poštena knjiga, ki bi mi razložila kaj je RAM, koliko GB nevemčesa more imeti soliden komp in kaj za vraga mi povejo vsi ostali podatki?! Vem kaj pomeni koliko ” je zaslon, to je pa približno vse kar vem. Po rahlem živciranju prijateljice sem prišla še do ugotovitve, da je očitno blazno pomembno koliko GB ima nevemkaj točno? Sepravi, koliko spomina? Če jaz to prav razumem… Vse kar mi je jasno je, da ima povprečen mp3 danes več spomina kot kripa na katero trenutno pišem. Očitno? Pa saj je star samo 8 let no… Pri meni gre pač vse po principu “dokler dela je dobr!”

Kakorkoli, rahlo me mika nakup prenosnika, rabljenega, uporabila bi ga pa praktično izključno za pisanje in gledanje filmov. Net imam na namiznem ostalo me pa tako ne zanima. Na kaj moram biti pozorna in koliko bi bila ustrezna cena? Iščem nekaj čim cenejšega… Ker več kot očitno nimam nevemkakšnih zahtev :) In denarja :D Res bi rabila slovar vseh teh izrazov. Zakaj ne obstaja klicni center za uporabnike kot sem jaz? Ne moremo vsi vedeti vsega no!

Oh, težko je nam fosilom živeti v 21. stoletju…

P.S. Ljubim te

Ravno prebrala do konca tole knjigico.

P.S. Ljubim te

No knjigo, saj nima tako malo strani. Kljub začetnemu prepričanju, da mi ne bo všeč, me je prijetno presenetila. Glede na obnovo filma, ki je bil nedolgo nazaj v kinu in glede na kratek povzetek na zadnji strani, sem bila dokaj prepričana, da bo to spet ena preveč pocukrana knjiga. Celo za mojo prikrito romantično plat. Ja, priznam, rada imam romane! Rada imam tudi romantične filme. Po drugi strani pa priznam, da filme posnete po knjigah Jane Austen obožujem, knjig pa nekako ne… Preveč pridevnikov? Ne vem, enostavno me ne potegnejo. Tako kot ne svetovno znana in opevana Agatha Christie. Ne, niso mi všeč njene knjige. Ja, prebrala sem jih par in vse so napisane po istem kopitu. Ne maram jih.

Imam nenapisano pravilo, vedno najprej preberi knjigo in nato poglej film. Priznam, občasno ga (ponavadi nehote) prekršim, kot naprimer pri Narniji. No, ampak v tem primeru si oprostim, ker sem itak najprej videla risanko in takrat, ko je bila risanka po TV mislim, da v Sloveniji še ni bilo njegovih knjig  prevodu. Kakorkoli, načeloma tega ne delam. Ne razumem, kako lahko prebreš knjigo po tem ko si pogledal film? Pa saj lepota knjig je (vsaj zame), ravno v tem, da si stvari naslikaš točno tako, kot si jih želiš. Lahko si predstavljaš lepe podeželske hišice, hladne jesenske gozdove in peščene plaže ob sončnem zahodu. Vse like lahko prirediš po svoji volji. Pravzaprav v svoji glavi zrežiraš svoj film! Pa kaj je lepšega od tega? Čeprav v večini primerov ugotavljam, da si nikoli do konca ne izrišem obrazov nastopajočih. Si pa lahko zamislim vse drugo. In sem potem nemalokrat razočarana, ko v filmu ni tako kot v moji glavi. In ravno zato ne razumem, zakaj bi najprej gledal film. Kaj ti potem ostane za branje? Zgodbo poznaš, sliko imaš. Vseeno če se ne trudiš…

In ravno zaradi svojih predstav včasih nisem prepričana če bi si kakšen film sploh ogledala, nočem namreč izgubiti “svoje” zgodbe. Oh, zašla s teme, spet :) Torej P.S. Ljubim te me je vsekakor pozitivno presenetila. Romantična, žalostna, a tudi realna. Nasmejala me je, mi dala misliti in več kot enkrat sem se glasno jezila na glavno osebo. Vsekakor je pa knjiga dosegla svoj namen, uživala sem ob branju in jo toplo priporočam.