Mesečni arhiv: September 2008

Razočarana, jezna, žalostna

Ne morem verjeti, da se mi to dogaja, res ne. Okej, se naredi, da imaš slab dan, se naredi, da ti gre v službi kaj narobe, da se skregaš s prijatelji, da ti kaj ne gre po načrtih . Ampak prekleto, če bi verjela v bogove bi rekla, da so se danes vsi od A do Ž odločili, da mi zjebejo dan. In to konkretno.

Razočarana sem ob dejstvu, da do česa takega sploh lahko pride. Jezna sem, ker se mi je to zgodilo kljub vsemu vloženemu delu in trudu in jezna sem, ker si lahko kaj takega sploh privoščijo. Žalostna sem.. ker sem trdo delala za vse skupaj in sedaj nimam od vsega skupaj popolnoma nič. No imam, ampak občutek je presneto beden.

Poleg vseh drugih stvari, ki so mi šle danes narobe in ki mi grejo tako in tako zelo pogosto narobe (ker taka pač sem, magnet za smolo) je ta s faxom pobrala prvo nagrado. Za mojo smer študija so pogoj za napredovanje v višji letnik vsi izpiti. Razen ene polovice izpita sem naredila vse v rokih, do začetka poletja. Žal sem zadnjo polovico preostalega izpita naredila šele na zadnjem roku, ampak vraga, naredila sem ga! Rezultate smo dobili 9. septembra. Danes smo 24. in ocene še kar nimam vpisane v elektronski indeks. Kar pa za sabo potegne precej stvari. Profesor, ki bi nam moral vpisati ocene je enostavno odšel na dopust in pride nazaj šele konec tedna. Edino on lahko vpiše oceno, brez vpisane ocene ne dobiš vpisnega lista. Problem nastane, ker bi se morala že zdavnej vpisati v naslednji letnik pa se ne morem, ker ocena ni vpisana. Naredila sem vse izpite, izpolnila vse pogoje, vpisano sem imela takoj isti teden v svoj index in imam vso potrebno dokumentacijo. A ker se nekomu ni ljubilo vzeti 10 minut za vpis ocene, danes, slab teden pred začetkom predavanj, še vedno ne vem, ali se bom lahko vpisala v naslednji letnik, kljub vsem opravljenim obveznostim. In na tem mestu se sprašujem, kako za vraga si sploh lahko dovolijo kaj takega?! Okej, razumem, da ni kriv referat, ker ocene enostavno niso imeli in so sklepali da nimam narejeno ter torej nimam pogojev. Ampak, da si nekdo z doktorskim nazivom dovoli tako pišmevuhovski odnos, no to je pa veliko razočaranje. Rada imam svoj fax, rada imam svoj študij, sošolce in večino profesorjev. Ampak v tem trenutku sem nad vsem skupaj tako razočarana, da bi najraje vse poslala v tri pisane marjetice. Trudiš se celo leto, narediš vse, kar se od tebe zahteva in potem najebeš, ker nekomu enstavno dol maha za njegove dolžnosti? Zakon, ni kaj. Kakšna ironija, še tisti s prošnjami za pogojni vpis bodo imeli prej možnost vpisa kot jaz, pa imam vse narejeno. In kakšen smisel ima pošiljanje emailov in klici na referat kjer ti ob 9h zjutraj zagotovijo da je vse ok, ob 12h ugotovijo da ubistvu ni, ob 4h se ti pa niti od daleč ne sanja kaj bi sploh še naredil? Ker pač ni v mojih rokah. In najbolj sem jezna, ker vem, da ni moja krivda. Če bi bila bi pač rekla okej, sama sem si kriva. Pri tem pa nimam absolutno nič in sedaj lahko samo upam, da se bo dobro izteklo, heh.

Dejstvo, da imam jutri in v petek službo in si ne morem privoščiti skakanja v Lj kadarkoli, bomo rajše kar zanemarili… Za češnjo vrh torte sem ostala še brez večerne družbe. Torej lahko uživam sama doma v ledeno mrzli hiši. Temperature zunaj so višje, kot v sobi v kateri trenutno sedim.  Čudovito, naravnost čudovito.

Go to hell!

Pa zakaj se vsak, ki ima 5 minut cajta počuti poklicanega, da mene poučuje o tem kaj bi moralo mene zanimat?! Mislm resno, a jaz mogoče perem možgane vsakemu, ki mi pride pod nos? A vam očitam če vas ne zanimajo podnebne spremembe? Ali težim če se vam niti od daleč ne sanja od evolucije? Ali vam polagam na znanje da je absolutno nujno imeti nekaj osnovnega znanja o ne vem, MO? Ne, ne delam tega. Jaz osebno mislim, da je naravoslovje in na splošno znanost zelo pomembna. Ampak s tem ne utrujam vsakemu, če ravno ne dreza vame. Sem naravoslovka in družboslovje me enostavno nikoli ni zanimalo. Ne bom rekla, da sem zabita, nisem pa genij. Naravoslovje me zanima in stvari s tega področja večinoma razumem. Družboslovje me ne zanima, nikoli me ni (odštejmo iluzije o študiju prava, ki sem jih na srečo opustila) in me verjetno nikoli ne bo. Ne zanima me sociologija, ne zanimajo me ljudje v splošnem. Ne zanimajo me jeziki, z razliko angleščine. Mi tudi nikoli niso šli od rok (jezika), spet z izjemo angleščine. In to mirno priznam, pač nismo vsi za vse. Tako kot je ogromno ljudem matematika muka cel čas šolanja, tako je meni muka družboslovje. Enostavno me ne zanima. Pika. Izvzeta geografija, ki je pa itak nekje na pol med tema 2ma področjema. In zakaj se torej nekateri čutijo poklicane, da me opozarjajo, da je čas da se začnem zanimati za politiko? Ker to jaz absolutno moram poznati. Ne, ni mi treba. Ker me ne zanima in ker mi dol maha kdo je na oblasti. Meni so vsi isti. In posebno me pogreje, če kdo reče, da nikar naj ne kritiziram če nisem volila. Jaz ne volim, ker se ne ukvarjam s stvarmi o katerih nimam najmanšega pojma. Se mi zdi pametneje ne-volit, kot volit nekoga zato, ker te je polovica razširjene družine 2 meseca prepričevala da absolutno moraš volit tega in tega! Ker tisti drugi so rdeči/tačrni/levi/desni nevemkakšni in oh in sploh zanič. Za moje pojme je pomen volitev izbira nekoga, ki tebi osebno najbolj odgovarja, nekoga, za kogar misliš, da bo najboljši za to delo. In če se ti od daleč ne sanja kaj kdo zagovarja, zakaj bi volil za mačka v žaklju? In ravno tako imam vso pravico skritizirati kogarkoli se mi zdi. Ker če ne volim, pomeni da mi enostavno noben ne odgovarja oz. me vse skupaj ne zanima. Kadar mi kaj ne diši ponavadi krivim odgovorne posameznike ne vlade v celoti. Zatorej mi je argument, da če ne volim nimam pravice do kritiziranja, popolnoma zgrešen. Še bolj mi je zgrešeno kreganje okoli tega. Pa zakaj za vraga mi že končno ne daste miru?! Dol mi maha, kdo bo danes zmagal. V vsakem primeru bo to na tapeti še vsaj 1 teden, polovica ljudi bo zatrjevala, da je bila izbira odlična, druga polovica bo govorila, da gre država v tri pm. Čez 4 leta bodo pa vsi skupaj na nasprotni strani kot danes. Brezveze. Poberite plakate, odnehajte z pred/po-volilnimi soočenji in oddajami in mi že končno enkrat dajte mir s tem, kaj bi jaz morala in kaj je moja dolžnost. In niti slučajno mi ne bo nekdo določal, kaj bi mene moralo zanimati.

Nič ni večno

Ravno sem imela namen poslati en mail in ker naslov na siolu uporabljam samo za resne zadeve in prijatelje, za vse ostale uporabljam drug email, enega izmed mnogih na netu pač. In ker je najlažji dostop do njega prek msnja, ki ima shranjeno geslo (ne da se mi vedno znova tipkati) grem mimogrede na msn in čakam da se vpiše. Ko opazujem krožečega možiclja opazim polje za vnos emaila in gesla. In potem pomislim, kašno geslo sploh imam? In se spomnim… ob tem me prešine misel nothing lasts forever. Geslo je namreč imeosebex4ever. (In ne, ne gane me tudi če kdo ugane geslo, nič ne skrivam.) Pač imam ta naslov že dolgo let in geslo je nekako ostalo isto. Verjetno mi ni treba poudariti, da prej omenjna oseba x že dolgo ni več moja simpatija? Ampak pr nevem, 16ih nekako ne pomisliš na to da nič ne traja večno… Še kaj drugega ni večno, kaj šele simpatije. Recimo prijateljstvo. Na to me spet napelje gledanje slik, ki jih slučajno najdem v mapi na računalniku. I shouldn`t do that. Vedno znova, ko jih gledam, se spomnim, kako je bilo pa ni več. Včasih mi je vseeno, včasih mi ni. Včasih samo zmignem z rameni, drugič grem v glavi skozi vse kar je bilo in obžalujem, da ni bilo več ter da ni več. In včasih lažem, tako kot sedaj. Nikoli mi ni vseeno, se pa velikokrat pretvarjam, da mi je. Zase in za druge.

Eh, res, kaj si izgubil resnično dojameš šele potem, ko tega ni več. Pa saj ni vedno tvoja krivda, ampak sekiraš se pa vseeno. No, vsaj jaz se. Nima smisla, ampak ne morem si pomagat. Ohja. No more old pitcures for me today.

Pazi, ženska za volanom!

Nikakor ne trdim, da smo ženske v splošnem slabše voznice od moških. Po mojem mnenju je med predstavniki moškega spola ravno toliko nesposobnih voznikov, kot pri ženskah. Edina razlika je v tem, da moški načeloma pozna sestavne dele avtomobila, ki jih uniči, ženska pa ne. Vendar pa kljub temu mirno priznavam, da sem tipični predstavnik stereotipnih ženskih voznic. Nismo vsi za vse! Ko bodo vsi tipi znali naresti lepo rahlo biskvitno testo za torto recimo, takrat se bom pa tudi jaz potrudila izboljšati svoje vozniške sposobnosti.

Torej, moj avto je vse preveč prijateljski z  vsemi živimi mejami, obcestnimi svetilkami in koriti za rože daleč na okoli. Pravzaprav me čudi, da je še v enem kosu. Zadnje leto je namreč več na servisu, kot na cesti, čeprav ne ravno povsem po moji krivdi. Nisem jaz kriva če pride voda v računalnik, prav tako ne morem pomagati, če odpade zarjavel izpušni lonec. Obstaja sicer manjša verjetnost, da sem pri sedajšni okvari vseeno imela prste zraven. Kako pokvariš vžig na avtu? To namreč ne dela. Seveda smola pride v paketu s prijateljicami in jaz ne bi bila jaz če ne bi poleg pokvarjenega avtomobila šlo narobe še kaj. Včerej sem bila zaradi vsega skupaj že pošteno slabe volje, po današnjem jutranjem dogodku se mi pa vse skupaj zdi že rahlo smešno :) Aja, včerej se mi je namreč mudilo v službo, avto ni vžgal, parkiran je bil pa pred garažo in je tako onemogočal dostop do delujočega družinskega avtomobila. Seveda ni moških nikoli doma, ko jih potrebuješ, prav tako so čudežno odsotni vsi sosedje, ki bi ti pomagali nedelujoči avto poriniti izpred garažnih vrat.

Po tem, ko je določeni družinski član (se ve katerega spola ane?) danes klical asistenco za odvoz avtomobila ob, predvidevam, 6h zjutraj, sem vse do 8ih, ko je asistenca uspela priti (v “pol ure”!) poslušala kako sem nesposobna in ne znam ničesar uredit. Na tem mestu mi ni ravno jasno, kakšno posebno usposobljenost potrebuješ, da zavrtiš par številk ne telefonu, poveš da avto ni v voznem stanju in da bi bil potreben odvoz, za kar imaš tudi urejeno zavarovanje? Za moje pojme so asistence uvedli za to, da ti poenostavijo življenje, ne zato, da ti ga zakomplicirajo. Roko na srce, pomojem so jih uvedli zato, da lahko ženske spravimo avto do mehanika brez da bi predhodno poslušale litanije od tipov. Tako jih poslušamo samo po tem.

Kakorkoli, asistenca je prišla in k sreči se je moški predstavnik familje do takrat že spokal od doma. Kar je sledilo se je namreč preostanku familje zdelo že prav smešno, on bi pa itak zagnal celega hudiča. Namreč, s svojim nedelujočim avtomobilom sem se uspela zaleteti v avto od AMZSja :D Ups? Nekako mi ni uspelo doseči zavore, ročna pa ni dovolj hitro prijela. Pravzaprav sem ponosna nase, da sem zategnila vsaj ročno zavoro lol. Kot rečeno, dogodku sem se nasmejala, saj se to resnično lahko naredi samo meni. Konec koncev gre pa avto itak na servis, pač še ena stvar več. K sreči je bil gospod od AMZSja zelo potrpežljive sorte hehe. Sem pa kasneje preventivno klicala na svoj servis in mehanika prosila, če si lahko malo ogleda še sprednji del avtomobila. Prosila sem ga tudi, če lahko ta prošnja ostane med nama in o tem ne razglablja z morebitnimi drugimi člani družine, ki bodo klicali na servis. Verjetno mi ni treba povedati, da se je tip res smejal? :) No kdo bi mu zameril, tudi meni se zdi že prav smešno. Malo manj smešno bo, ko dobim račun. Ah. Pazi, ženska za volanom!

Filmi, ki sem jih imela namen videti pa jih očitno ne bom ali Kje so vse normalne kino dvorane?!

Dolgi naslovi mi očitno še vedno grejo od rok. Nikoli nisem znala stvari povedati na kratko.

Poletja je praktično konec, september je že skoraj v drugi polovici, torej mi je do začetka leta ostalo le še malo časa. Ponavadi imam čez leto bolj malo časa za kino, čeprav zelo rada hodim v kino. Torej si 10 mesecev ponavljam, da bo kmalu poletje in si bom lahko ogledala neomejeno število filmov. Od tu naprej sledita 2 možnosti. Ena je, da imam sicer frej poletje pa v kinu ni niti enega pametnega flma. Druga pa je, da je, kot letos poleti, v kinu cel kup filmov in risank, ki bi si jih jaz z veseljem ogledala, a glej ga zlomka, nimam časa! Najprej služba, potem izpit, nato spet služba… In potem zmanjka poletja. Seveda vmes dobim še nekaj povabil za v kino, ki bi jih z veseljem sprejela, pa jih ne morem. Prekletstvo! In tako sedaj, ko imam končno čas, ugotavljam, da sem spet sama sebe peljala žejno čez vodo, heh. V našem kinu sem zamudila vse željene filme, 2, ki sta še ostala pa igrata v istem vikendu. Obstaja velika verjetnost, da bom pač šla v kino 2x v 2h dneh. Če ne bo kaj prišlo vmes. Spet.

Trenutno se soočam z drugim problemom. Je vikend, imam čas in dežuje. Idealen scenarij za kino. Z eno samo pomankljivostjo. In ne, ni družba, ker v kino najraje hodim sama. Ni kinodvorane! V naši je ta vikedn gledališka predstava in eden izmed filmov, ki jih niti od daleč ne mislim gledati. Naj na tem mestu še omenim, da k nam filmi itak pridejo s polletno zamudo, kar pa v bistvu niti ni tako slabo. Pa mi je kljub temu uspelo zamuditi Narnijo. In ker naš kino ni v igri mi preostane le še…. Kaj? Nič! Prekleto nič! V Kranju kino “obnavljajo” že skoraj celo leto in mislim, da je vsem prekleto jasno, da ga verjetno sploh ne mislijo odpreti. Če mi tista novogradnja med Mercator centrom na Primskovem in Qulandijo izgleda prav, bo tam (Tušev?) kinocenter. Torej se lahko pod nosom obrišem za mestni kino. Skenslali so Storžič, zato da je zdaj tam lahko lokal. Ki jih v Kranju res kronično primankuje, ane? Zdaj so skenslali še Center, ki je hkrati edina večja dvorana v centru Kranja. Zakaj? Da bo tam igralni salon ali karkoli pač je tisto sranje. Ostane mi torej samo še Kolosej, kamor me pa niti najmanj ne vleče. Prvič zato, ker imam Ljubljane vrh glave in drugič zato, ker je prekleto drago. Za eno predstavo v koloseju pri nas dobim 2. Pa še ne razgoni mi ušes od preglasnih zvočnikov, ni gužve in nihče ne nasmeti cele dvorane s kokicami.

Na tem mestu se sprašujem, kje za vraga se (na Gorenjskem) še da dobiti normalen kino?! Tako majhno, solidno dvorano, old fashion stuff. Zakaj se mi zdi, da klasični kinoti izumirajo? To ni pošteno! Veliki kinocentri nikoli ne bodo imeli lepote majhnih lohkalnih kino dvoran. Trenutno sm torej in search of normalen kino kje v bližini… Zakaj se mi zdi da bom ostala doma?

10 minut kasneje

Ravno malo prečekirala na netu za morebitnimi kino dvoranami. Najdem samo kinocentre ala Kolosej in Planet Tuš in nekaj prispevkov o lokalnih kino dvoranah, ki jih, oh kakšno presenečenje!, zapirajo! No našla sem nekaj odprtih primerkov, a so žal na drugem koncu Slovenije. Oh vraga. Očitno mi ostane tv. Danes je kar nekaj dobrih filmov, nevem kaj bi sploh gledala… Verjetno me bodo te dileme rešili preostali družinski člani, ki bodo zopet okupirali tv do 1h zjutraj. Z bednim filmom seveda. Ali še huje, bednimi filmi. Grem rajši kar nazaj k Johnu Grishamu…

Jes, zmaga je naša!

No, oziroma moja :D Ahahaha tooook sm vesela da enostavno moram to povedat čist vsakemu, ki ima to smolo, da mi pekriža pot :P Kaj mi je uspelo? Naredila sem 1. letnik faxa! Ahahahaha jeeeeeees. Končno madona! Omg omg omg *me is sooooo happy* Zakon =D Čist in totalno zakon :D

No to bi blo pa to za dons hehe. Noge me bolijo od šihta, ker sem čisto iz forme. Jutri je na vrsti operacija torta, popoldne pa delo, torej bo res treba počas spat. Ampak madona, kako je danes lep dan! Noč! No včerej je bil/-a. Danes bo tudi :D Ahhh it feels good! =)

veselje

Ne maram poletja…pa ga vseeno pogrešam

Tako je, sem ena izmed tistih, ki ne marajo poletja. Niti od daleč. Ne maram vročine, žgočega sonca in razgretega betona. Ne maram poletnih oblačil in ne maram morja. No, ne maram, grem če je treba, ljubitelj pa nisem (nanaša se na morje). Moj najljubši letni čas, zima, je pa itak ogrožena vrsta. Pravzaprav je na skrajnem robu izumrtja. *vzdih*

Kakorkoli, čeprav ne maram poletja pa ga ta trenutek pogrešam. A ne letnega časa samega po sebi, temveč značilnosti, ki jih prinese sabo. Predvsem prazna mesta in mestne ulice. Čez poletje vsi nekam pobegnejo in ko greš sredi dneva čez mesto, srečaš bore malo ljudi. Danes sem po 1 tednu (ali več, kdo bi vedel) zopet pomolila nos iz hiše (***** izpit) in seveda popolnoma pozabila, da je že 2. teden septembra, kar pomeni, da se je osnovnošolcem in dijakom že začel pouk. In po mestu je spet cel kup mularije, sploh ob 2h popoldne. Mir bi verjetno imela dopoldne, če mi ne bi ravno uspelo naciljati glavnega odmora (kar mi ponavadi uspe). Pouk pomeni gužva na avtobusni, gužva v trgovini, gužva na pločnikih. No da ne bo pomote, k sreči ne živim v velikem mestu in večina moje definicije “gužve” ne bi smatrala kot gužvo. Jaz pa ne maram glasih skupinic, ki jih srečujem in ne maram ljudi na vidiku. Všeč mi je če so ulice kolikor toliko prazne in je povsod mir. In tega je čez poletje v mestu na pretek. No, pri nas tudi čez teden, samo pravi čas moraš zadeti. In to meni nikoli ne uspe heh. Čakam, da se začnejo prve kontrolke, potem se bodo, upam, spraznile tudi kavarne. Zlobna sem ja, vem. :P

Poletja je torej konec in s tem za veliko večino tudi počitnic. Zame je konec miru, upam pa, da je tudi konec ropanja knjižnice. Neglede na rezultate današnje polomije si namreč mislim privoščiti izdaten kup knjig, da nadoknadim za nazaj. Kaj bo potem, bomo pa videli. Upam, da bo september lep; s tem ko se v mesta vrnejo ljudje se namreč praviloma v turistične kraje vrne praznina. Bled & Bohinj, here I come! Če bo vreme prijetno (torej brez dežja in okoli 15, 20 stopinj) bi znali biti tile 3je tedni še dokaj prijetni. Upajmo na najboljše…

Čez 10 let…hočem obletnico!

Ha. Nekaj sem se spomnila. In seveda morem kot pravi zgled obsedencev 5s zatem, ko mi nekaj pade na pamet, prilaufati dol do kompa in sledečo idejo napisat na blog. Ah, težko je bit obseden.

Anyway, ob branju knjige Yes Man sem se ob enem poglavju, ki govori o srečevanju starih znancev, spomnila na nekaj. Btw knjiga ne govori o starih znancih je pa absolutno obvezno branje za vse, ki se radi nasmejejo. In nimam pojma če je prevedena v slovenščino. Verjetno ni. Avto je Danny Wallace. Recimo, da sm prov črkovala. Okej, bom raje nehala razlagati od kje mi ideja, ker bo trajal absolutno predolgo. Nisem nadarjena za razlage, res ne.

Torej, trenutno me fascinira dejstvo, da komaj čakam, kako bodo izgledali moji bivši sošolci čez 10 let. 10 ja. Dokaj hecno, glede na to, da mi trenutno niti najmanj ne diši srečati kogarkoli izmed njih. Imela sem namreč nadnaravno srečo in preživela *šteje v glavi* 12 let šolanja v aboslutno sovražnem in hinavskem okolju. Okej, to se sliši že malo pregrdo, saj ni bilo tako grozno. Je pa dejstvo, da nikoli nisem bila v razredu, kjer bi se večina dobro razumela. Če izpustim prve razrede osnovne šole in se premaknem na predmetno stopnjo (a to sploh še obstaja? Ne sledim tem šolskim reformam…). No, dovolj je da pomislim na zadnji, 8i razred. (Ja, lucky me, osemletka! :P ) Omg kako se pa mi nismo marali :D Bili smo tipičen primer razreda, ki nastopa v nočni mori vsake razredničarke. Imeli smo cel kup skupinic, od opravljivk, do tistih, ki hočejo biti vedno in povsod glavni, imeli smo lepotico razreda in seveda obveznega “vodja” (reper seveda, obvezno za imiđ tisti čas) za katerim je poslušno capljalo vsaj polovico tipov iz našega razreda. Neverjetno zabavno :D Človek bi mislil, da pri 14ih že znaš uporabljati svoje možgane. Človek bi se zmotil… seveda smo veljali za najslabši razred na šoli in bili vedno krivi za vse, kar je šlo narobe. Ponavadi upravičeno. Da ne bom krivična, nekaj ljudi je bilo čisto v redu. Aja, nisem med njimi, jaz sem bila predstavnica “tazmešanih in čudnih”. Sem pa iz osnovne šole obdržala best frendico, torej 8 let ni bilo popolnoma izgubljenih. To je vsekakor dober dosežek, da mene prenašaš  10+ let že skoraj terja priznanje na državni, če ne celo evropski ravni ;)

Srednja šola je bila nekakšna replika osnovne, samo na malo bolj prefinjenem nivoju. Skupinice in hinavščina. Ponovila se je stara zgodba z najslabšim razredom na slabem glasu. No, moram pa priznati, v tem negativnem ugled smo kar uživali. Saj veste kako je s tem, tisto nad čemer se učitelji najbolj zgražajo je med učenci/dijaki najbolj občudovano. Torej smo bili hkrati najslabši razred in hkrati najbolj kul razred. Čeprv se osebno z zadnjim ne bi strinjala. Vedno sem zavidala tistim parim razredom, ki so se znotraj razreda več ali manj čudovito razumeli. To se mi zdi veliko bolj koristno in prijetno kot sloves največjih razgrajčev na šoli. V srednji smo šli korak dlje. Pozabila sem omeniti, da nas je v OŠ razredničarka pustila praktično tik pred koncem osmletke. Spričevala so nam na slovestnosti podelili xy učitelji in o kakšnem lepem poslavljanju ni bilo govora. No kot rečeno, v srednji smo šli korak dlje, zamenjali smo 3 razredničarke in 3 učiteljice za matematiko. Pa še 2 za fiiziko, ampak to ni bilo zaradi nas osebno. Tri ja, tri. Pravi fenomen, če upoštevmo dejstvo, da sem hodila na gimnazijo, kjer naj bi bila disciplina malo bolj na nivoju.

Iz povedanega je upam, več kot razvidno, da struktura razreda nikakor ne ustreza razredu, ki bi organiziral kakršnokoli obletnico :) Priznam, ne gane me preveč. No, saj v OŠ smo se leto kasneje celo dobili, čeprav ne v polni postavi. Za SŠ to ne velja, vsaj ne da bi jaz vedela. Torej obstaja precejšna verjetnost, da je bila kakšna obletnica, a samo za elito. Torej nič zamujenega…

Kakorkoli, komaj čakam, da vidim bivše sošolce čez 10 ali 15 let. Če ne drugega, bom imela kredibilen izgovor, da bom vse morebitne slabe spomine okoli mene odbila z izgovorom “ah, to je bilo takrat“. Vsi ki me količkaj poznajo, se seveda zavedajo, da bom jaz postala normalna (po definiciji družbe) približno takrat, ko se bo sonce začelo vrteti okoli Zemlje. Čez 10 let torej bodo obletnice, pa tudi če jih moram sama organizirati. Ker to je edina stvar, ki jo kdaj želim doživeti, videti, kako se ljudje spremenijo v 10ih letih…

No, o spreminjanju bi lahko še kakšno rekla. Nekateri ne rabijo 10 let, dovolj jim je 1 leto. Oz 1 mesec če smo bolj natančni. Nekateri te enostavno ignorirajo, kot da se nikoli nsimo poznali, drugi postanejo haj sosjti in bolje zate, da se ne prikažeš v njihovi družbi, saj nate gledajo kot na star zasušen čigumi na podplatih njihovih novih stajliš čevljev. K sreči pa vedno ostanejo taki, ki se ne spremenijo niti za pikico, če pa se, se pa na boljše. In takšne imam najraje, tudi če so redki kot sneg v času globalnega segrevanja :)