Mesečni arhiv: Julij 2008

Sovražim poletje

Ja, prav res ga sovražim. Sicer ne od nekdaj, ampak zadnja leta pa vse bolj. Ko sem bila manjša sem bila seveda fascinirana nad morjem. Tudi par let nazaj mi je bilo morje in poletje še kar všeč. Zadnje 2, 3 leta se ne kažem več na soncu, ker ga že tako in tako slabo prenašam, letos mi je pa prebilo do konca. V redu, naj bo sončno in toplo te 2, 3 mesece če že mora biti, ampak ta težka vročina, ki dobsedno pritiska nate je pa naravnost ubijajoča. 5 minut sem na soncu pa se čisto vsak kos obleke lima name! Sovražim prešvicane cunje in nagravžen vonj ter otip le teh. Seveda, poleti je pač vroče. Ampak tole je pa za moje pojme čisto preveč. Po prehojenih 300 m na soncu (in to ob 5h popoldne) mi je bilo slabo. Potem sem rabila pol ure, da sem vsaj približno prišla k sebi. Ne hvala.

Pa naj še kdo reče, da se podnebje ne spreminja… Včasih so bila poletja normalna. Bilo je sonce in 30 stopinj, bile so poletne nevihte ampak za vraga, vsaj dihati se je dalo! Saj je bilo včasih soparno, ampak tole… Pogrešam zimo, prav res. Pogrešam kavbojke in topel pulover. Pogrešam plašč in šal in celo dejstvo, da ti je vse to na sredstvih javnega prevoza ali v trgovinah pozimi zelo odveč. Trenutno bi dala vse, da bi bila spet zima.

But then again… Ne letošnja zima. Ki se pravzaprav za moje pojme ne kvalificira za zimo. Komaj 1m snega na Pokljuki?! 20 stopinj februarja?! Ma kakšna zima neki! Hočem tisto pravo, z vsaj 2m snega tudi pri nas in temperaturami močno pod ničlo.

No v bistvu bi se trenutno zadovoljila tudi s slabo zimo ali jesnjo, vse samo da je konec tega prekletega poletja.  Naj poletje ostane na jugu in me pusti pri miru.

Slepi potnik

Nekje na poti do doma sem (na avtocesti) opazila, da imam v oz. na avtu slepega potnika. Revčka sem transportirala približno 50 km od doma :) Sicer pa slika pove več kakor 1000 besed :D

p1

Polžek na bočnem ogledalu

p2

No ja, moj digitalec in moje fotografske sposobnosti niso nevem kaj =P

Živa srna vs. obcestni znak

Včasih si želim, da tiste lesene srnice ob cestah ponoči ne bi delovale tako prepričljivo. Ali pa bi si morala rajši želeti, da prave srne ne bi tako dobro oponašale svojih lesenih kolegic? Ko sem se danes vračala z nočne sem namreč ob cesti zagledala nekaj, kar je meni delovalo kot obcestni znak za opozarjanje pred divjadjo. In ravno, ko sem pomislila, da so res čisto podobne pravim srnam (vsaj ponoči) sem ugotovila, da pravzaprav gledam živ primerek srnice. In le sekundo kasneje sem dojela, da  se je njen dragi postavil njej v bran-sredi ceste. Dobro da sem imela prižgane dolge luči in da sem vozila po omejitvah, srnjačka sem zgrešila za nekaj centimetrov. Upam, da ga ni zbil kdo od tistih, ki so vozili za mano… Pravzaprav se mi je revček res zasmilil, saj se je sredi ceste postavil v “borbeni” položaj, z rogovi naprej. Kot da ima uboga živalca kaj možnosti proti avtomobilu… Prav hecno po eni strani. No, če bi tisto njegovo rogovje končalo kot dekoracija na mojem avtomobilu se mi verjetno ne bi več zdelo tako posrečeno.

In še random fact of the night: ne pij kapučina ob pol 3h zjutraj. Prepričevanje da je zraven veliko mleka, ne bo preprečilo učinka kofeina na tvoje telo. Zajtrk preden greš sploh spat ni ravno najbolj zdrava navada…

Pa kaj ti bo Rover če maš lahko Ferrarija?

Zadnji dan dopusta (od katerega sedaj rabim še par dni dopusta) v Prekmurju se je začel čisto solidno, z obilnim in odličnim zajtrkom. Ampak če sva slučajno pomislili, da bo cena za cele 2 dni lepega vremena samo še enkratno cjazenje za tovornjaki čez pol Slovenije, sva se pošteno zmotili. O ne, ne, ko se midve vračava domov je treba prirediti ustrezne okoliščine! Hm, ubistvu ne vem, kaj je bilo najprej…  Ohja, seveda, prva je bila kartica.

Domenjeno je bilo, da jaz plačam celoten znesek s kartico in potem doma urediva ostalo. Seveda pa mene ni presvetlilo, da na dan lahko očitno plačam le znesek v določeni višini. Vedela sem, da je omejeno dviganje na bankomatu. Popolnoma pa sem pozabila, da bi utegnilo isto pomeniti tudi za samo plačevanje s kartico. In tako sva na koncu, kljub dejstvu, da imam več kot dovolj na računu, skupaj komaj spraskali dovolj, da sva plačali nastanitev in ostalo. Prekleta Gorenjska banka, kje za vraga naj najdem njeno poslovalnico na tem koncu?! Resno razmišljam o menjavi banke, a o tem kdaj drugič.

Preostanek zgodbe se je začel odvijati pri mlinu. Oziroma pri moki in avspuhu (za ljubitelje slovenščine- mislim da je uradno izpušna cev). Precej dolga zgodba, vendar je meni osebno že tako smešna, da jo enostavno moram spraviti v digitalno obliko. Ali kakršna koli oblika že je če pišeš na netu =) Torej, v svoj že tako obložen avto, ki pa ima k sreči (ali v tem primeru, nesreči) ustrezno velik prtljažnik, sva naložili še 25 kg moke. Smo Gorenjci in kruh pečemo doma. Če gremo v Prekmurje potem se seveda ustavimo pri Babičevem mlinu na Muri. Cesta do tja je nekako takšna, kot večino cest na Gorenjskem odkar delajo avtocesto- kolovoz. Tja sva prišli dokaj brez zapletov. Pot nazaj pa… oh ja. 10 m pred izvozom na asfaltirano cesto sem sicer z, nevem 5-10 km/h, zapeljala v malce večjo lužo in nekaj je kovinsko udarilo ob kamenje. Okej, s podovozom sem zadela v kamen. Nič novega. Peljemo naprej… Hm, nekaj se malo sumljivo sliši? “Em, mislim da je tole avspuh, ki se vleče po tleh…” “Ah ne, kaj je s tabo, to se je samo kakšn kamenček zataknu!” Peljemo naprej, zadeva ne potihne. “Mislm, da bi res mogle ustavt…” “Okej, bom pogledala no.” Stopiva okoli avta in pogledava zadnji del. Hm, avspuh od tal oddaljen približno 2 cm. Zakaj se mi zdi da tole ni njegova normalna pozicija? (Ja, ja, dovolim opazke v stilu ženske in avtomobili.) Sklonim se in pogledam podvozje. O jebemti, tole ne bo zdržalo vožnje do Gorenjske! Kje smo obstali? Pri Veržeju. Sredi Prekmurja, kjer sedaj poznam čisto vsako cesto, ker sem se zgubila čisto povsod, kjer se sploh lahko. Btw, pri njih naravnost v bistvu pomeni zavij. O tem, da znajo 2 jezika enkrat kasneje. Torej, v deževnem ponedeljku sem ostala na kolovozu na drugem koncu Prekmurja z avspuhom praktično na tleh in totalnim nepoznavanjem delovanja avtomobilov. Okej, brez panike. Kličimo ustrezne sorodnike. Po tem kličeva na asisitenco od Triglava in dobiva nekaj minut prijetne glasbe. Hvala, rajši bi kakšnega mehanika, ki bi mi znal povedati kako za vraga naj avto spravim domov. Kličemo AMZS. Hvala prijaznemu uslužbencu na drugi strani, ki me je potolažil, da bom kljub zame rahlo grozljivim zvokom uspela priti do najbližjega servisa. Žal moram priznati, da mi je gospod moral vse skupaj ponoviti približno 3x, da sem vsaj približno razumela, kaj mi govori. Nevertheless, usmeril me je v pravo smer in mi vsaj 3x zagotovil da ne, ne bo se mi vžgal avto in ne, ne bo vse skupaj odpadlo sredi ceste in ja, lahko bom prišla domov tekom dneva. Torej sva se podali v iskanje servisa.

K sreči je bil ponedeljek dopoldan in naj bi večino servisov delovalo. Kasneje se je sicer izkazalo, da temu ni tako… Kakorkoli, pot v Mursko Soboto je obetla dolgo kolono tornjakov, torej sva se odpravili proti Gornji Radgoni, kjer naj bi po najnih informacijah bil servis. Seveda. Zakaj se ne bi (usoda?) še malo poigrala z nama, ko sva pa tako idealni stranki? Počasi bom začela verjeti, da obstaja višja sila, ker me konstantno jebe v glavo. Anyway. Nekaj m pred G. Radgono je priljateljica sarkastično pripomnila, da verjetno tega servisa ni več. In poglej, poglej, kakšno presenečenje, ko sva na bližnji bencinski vprašali, v katero smer naj greva do servisa nama je maldenič prijazno zaupal da res, tega servisa ni več. Je bil ja, pa ga ni več. Fino. In kaj naj sedaj? Lahko poskusiva pri zasebniku, na krožnem levo in malo naprej. (Res, kaj je s temi krožnimi?? Pri Mariboru sem videla največje krožišče v svojem življenju. Takrat mi je postalo jasno, kaj je imel v mislih prodajalec, ko je z rokama nakazal ogromen krog, kot krožišče.) Torej, odpravili sva se proti temu servisu. Pripeljem tja, oh super, vrata so odprta nikjer nobenega avtomobila, torej bo zagotovo imel čas za naju! Japajade. “Gospod” tam mi je za kratek čas dal misliti, da Prekmurci le niso tako prijazni, kot sem vedno mislila da so. (K sreči je njegov slab vtis kasneje popravil nek drug mehanik.) Verjetno si je mislil kaj v stilu “O super, 2 ženski brez pojma o avtomobilih, lahko prislužen denar pa še malo ju bom zajebaval, ker ravno nimam pametnejšega dela.” Ko sem mu razložila v čem je problem je najprej poizvedel v kolikšnem času pričakujem popravilo. Em ja, danes mogoče? Če sem prav razumela uslužbenca na AMZSju jim ta zadeva ne bi smela vzeti več kot nekaj minut dela. Aja danes bi jaz to rada? Ja no mogoče če se zelo potrudi (ohranite v mislih- prazna delavnica in dvorišče) bo uspel popraviti do 2h. (Zadeve si ni niti pogledal.) Ura je bila pol 1h. S prijateljico sva se spogledali in odločili, da zadevo malo premisliva. Po krajšem posvetu in ugotovitvi, da tole ne zgleda doboro, sva se odločili, da poskusiva priti v Mursko Soboto. Spet ovinek nazaj, ampak kaj naj, avto nekako moram spraviti do doma in s to zadevo na tleh pač ne morem pričakovati, da bo zdržalo 3 ure vožnje. Torej sva se odpravili proti Murski Soboti. Vmes naju je presvetlilo, da bi se ubistvu lahko ustavili na prvem servisu, ki ga vidiva. In poglej, kot nalašč, malo pred Radenci na levi zagledava servis! Napis: 24h vleka, servis itd. Krasno! si misliva in zapeljeva tja. Na vrati listek z delovnim časom od 8h do 5h (ura okoli 1h) in nikjer nikogar. Pokljukava, zaprto. Nikjer obvestila o kakšnem kosilu ali kaj podobnega. Oh ja, očitno spet nimva sreče, zato se pač odpeljeva proti MS.

Na tem mestu se opravičujem vsem strpnim (in malo manj strpnim) voznikom, ki so se bili prisiljeni cjaziti za mano, ker zaradi zvočne spremljave na zadnjem delu avtomobila nisem upala peljati hitreje kot 60 km/h. Moram reči, da ste v tistih koncih zelo strpni.

Nazadnje nama je končno uspelo pripeljati  do MS in ker se nama niti od daleč ni sanjalo kje bi bil AMZS (čeprav sva celotno mesto prevozili že 3x, vsakič ko sva kam šli sva se pač izgubili) sem zavila na prvi servis, ki sem ga opazila. Ubistvu cel kompleks, s tehničnim pregledom in vsemu temu. Mislim, da je bil uradno servis za toyote. Prazaprav tehnični pregledi in to, malo naprej pa servis, za katerega vem le to, da je bil rumen in rdeč napis pa nekaj v stilu hitri servis?Žal se ne morem spomniti imena servisa, če se ga spomnim oz. odkrijem kdo so bili si zapišem. Ker na tem mestu se jim najlepše zahvaljujem, saj brez njihove pomoči ne bi prišla do doma, ker sva bili obe že popolnoma na koncu z živci. Kaj naj naredim s pokvarjenim avtom na drugem koncu Slovenije kjer ne poznam popolnoma nikogar + nimam pojma o avtomobilih + nimam denarja ( O seveda imam denar na računu, a priti do njega zna biti, kot se je izkazalo, precejšen problem!). Torej. Na tehničnih pregledih so naju pozdravili z nasmehom in komentarjem “Avspuh a? ^^ ” Ozrli sva se v smeri najinega avtomobila in opazili da prekleta reč zelo vidno visi dol. Pritrdili sva in poslali so naju par metrov naprej, na servis. Gospod na tehničnem je na moje vprašanje, ali mi bodo tam lahko pomagali, rekel da verjetno da ja, čene naj pa malo zajokava, saj sva punci in se naju bodo usmilili. :D Par m naprej nama je prijazen gospod razložil, da ja, seveda bodo lahko popravili (to je pač rekle preden je pogledal) in ne, ne bo me stalo celo premoženje, naj ne skrbim. Uh, končno sva našli nekoga, ki nama bo pomagal! Čeprav me je počasih začelo skrbeti, kako za vraga bom to plačala… Okej, imela sem rezerven načrt, pač bi klicala starše in prosila naj nakažejo denar direktno na njihov račun, a to je bil plan B, za katerega sem upala, da ga ne bo treba uporabiti. Nekaj denarja sva še imeli, a pri najini sreči se ne bi čudila če bi bilo premalo. No, zadeva se je kmalu izkazala za precej slabšo, kot so mi vsi dopovedovali. “Ja gospodična, tole je čisto zanič, to sploh nimamo kam pritrditi, to je treba zamenjati.” (Ker Rover pač ni najbolj pogost avto novega dela seveda niso imeli na zalogi.) Če sem bila do sedaj mirna, me je na tem mestu začela grabiti panika. “Ampak midve ne moreva čakati do jutri! Z dopusta greva, danes zvečer naj bi bile doma??” Očitno sva se mu zasmilile in je rekel, da bodo že nekaj pogruntali. (No nekaj v tem stilu, kot rečeno, če so mi 3x ponovili vse skupaj sem v 3. mogoče približno dojela bistvo, prekmurščina pač. Saj je zelo simpatično narečje, samo jaz ga pač čisto nič ne razumem :D ) Na koncu smo prišli do tega, da ne samo da presneta zadeva razpada, treba bi bilo zamenjati kompletno vse, vključno s tisto cevjo spodaj (in ne, več kot očitno nimam pojma kaj je to! Nekaj kar je pri meni zelo zarjavelo pač. No, pri mojem avtu :P ) Kot rečeno, ustreznega dela za moj model pač nimajo. Ja potem bomo pa dol vzeli pa boš vozila brez! Ob tem mi je čeljust praktično padla na tla. Nekje v spominu sem imela, da avto brez avspuha grozno ropota. In s tem simfoničnim orkestrom naj jaz vozim 3 ure do doma?!?! Kaj če me ustavi policaj?? To je gotovo kaznivo! Moja panika je bila več kot očitna in mehaniki so se mi resnično od srca nasmejali. Se mi zdi, da bo ta najina prigoda šala leta še kar nekaj časa… Je moralo biti res zabavno, gledati naju kako nimava pojma čemu avspuh pravzaprav sploh služi. Za moje pojme je bilo voziti brez njega praktično samomor. No, gospod na servisu je bil res zelo prijazen in je, ko je tisti kup razpadle pločevine odmontiral dol, vžgal avto in pokazal kako glasen bo. Ob najinem zgroženem izrazu na obrazu se je zasmejal in rekel “Na, sedaj imaš pa Ferrarija!”. Kasneje, ko sva ugotovili, da zadeva v pravi prestavi in pri pravi hitrosti le ni tako glasna, sva se temu dodobra nasmejali. Nekje na pol poti je vse skupaj postalo že šala leta. Kakorkoli, zadeve so mi zrihtali in mi ostanek avspuha naložili na zadnje sedeže (prtljažnik je bil polen, moka pa to lol), za primer da me ustavi policija bi pač rekli, da nama je vse skupaj odpadlo na zadnjem ovinku in da ga sedaj pač peljeva na servis. Saj ni bilo daleč od resnice… Tako sem imela prtljažnik poln torb in moke, na zadnjem sedežu pa je kraljeval izpušni lonec. (Sedaj me je presvetlilo, se temu ubistvu tako reče?) In za povrh vsega je gospod mehanik oz. ta, ki je tam odgovoren za vse skupaj, na moje vprašanje, koliko sem dolžna, odgovoril da nič, da naj greva in da se bo enkrat oglasil na Gorenjskem na kavi. Ob mojem zahvaljevanju se je spet smejal in rekel, da nama želi srečno pot.

Torej, na tem mestu se še enkrat najlepše zahvaljujem gospodu s tega servisa (katerega imena žal ne vem) in ko se naslednič oglasim tam, jim prinesem torto ali kaj podobnega v zahvalo. Defnitivno so popravili in utrdili moj vtis, da so ljudje tam zgoraj res prijazni. Še vedno ne morem verjeti, da so mi dejansko pomagali in za to niso zahtevali plačila?? Najlepša hvala!

No potem nama je, če odštejemo kolone na vseh možnih odsekih cest, končno uspelo priti domov. In sedaj se mi blazno zdi, ker imam pred hišo parkiranega Ferrarija. ;) Vsaj do jutri, ko ga peljem na servis in ga bojo transformirali nazaj v Roverja :)

Huh, tole je pa najdaljši zapis ever pomojem o.O No ja, long story pač :P

Izropane knjižnice-moja nočna mora

Pa zakaj vsi napadete knjige čez poletje no?! Zakaj mi zropate vse knjižnce?? Prijavljena sem v, mislmi da, 5 knjižnic, od tega sta 2 bolj zaradi študijskih obveznosti. Torej še zmerej ostanejo 3 za splošno zabavo. Pa mi poleti vseeno v nobeni od teh ne uspe dobiti knjig s svojega seznama. Saj ne da imam na seznamu malo morje knjig, do sedaj pa sem v knjižnici izbrskala celi 2, ki sta prosti?! To me resno nervira. Vsako poletje ista zgodba.

Saj vem, saj vem, večino ljudi nima časa brati čez leto in si potem izdatno privoščijo tiste 2 poletna meseca. Letos moram tudi jaz priznati, da enostavno ni bilo časa za druge knjige, kot za šolske. No, pravzaprav lažem. Bil je čas, a pri meni obstaja druga nevarnost. Sem namreč odvisnica. Od knjig. Če začnem brati ne bom nehala dokler ne pridem do konca in če je stvar v nadaljevanjih… Če poenostavimo- če bi med letom brala ne bi izdelala letnika. Čisto enostavno. Torej se z veliko muko in težavo držim na 4ih ketnah in se trudim ne privleči iz knjižnice par knjig vsakič, ko grem tja z namenom izposoditi si študijsko literaturo.

Še vedno pa me razjezi dejstvo, da so poleti knjižnice praktično zropane. In to me jezi že odkar pomnim. Ko sem bila mlajša sem pač imela neprimerljivo več časa za branje in sem bila praktično vsak teden v knjižnici vsaj 1x. Vsakič odšla s kupom knjig, seveda. In že takrat me je jezalo, ker so poleti nenadoma vsi navalili na knjige. Zato tudi sedaj trmasto in tečno sama pri sebi sikam na sezonske bralce, da naj za vraga že zginejo se pražit na plaže in pustijo moje knjige pri miru! Imejte Nove, Lady, Comopolitan, Men`S Health, Delo… karkoli pač, samo za vraga, tace preč od knjig! Izvzeti redni obiskovalci knjižnic. Resno no, a lahko pošten človek pride do knjige med poletjem?? Moja denarnica finančno ne prenese nakupa še kakšne knjige, ker že čez leto zapravim občutno preveč. Pač ne morem iz knjigarne brez nove knjige, to je praktično zločin… Kar čutim jih kako me kličejo naj jih kupim heh.

Resno, kako lahko pri vseh kupih knjig, ki jih imam na seznamu To read dobim 2?! V skrajnem primeru se bom očitno morala poslužiti zakotnih knjižnic po vaseh, kjer očitno ni takega povpraševanja. To v praksi pomeni, da bom za 3 knjige obletala širše rovte na Gorenjskem.  No ja, vse za dobro knjigo…

Sončne kreme

Letos sem se poglobila v nakup sončne kreme. Oziroma, če sem bolj natančna- ponoven nakup sončne kreme. K premisleku o uporabni vrednosti ravno kupljene me je namreč spodbudil katarinin prispevek o Sun Mix sončni kremi. Seveda sem jo kupila točno 1 dan prej, preden sem prebrala ta prispevek in preden sem videla članek o sončnih kremah na ZPS. Zelo koristno porabljenih 8 evrov, ni kaj. Tolaži me dejstvo, da sem jo dobila nekoliko ceneje, ker je ravno tisti dan najboljši sosed imel akcijo- 20% znižanje na vse izdelke za sončenje. Kljub temu pa me kot čistokrvno gorenjko še vedno žre dejstvo, da sem za slabo zaščito kože vrgla stran 6 evrov. To je ena dobra knjiga! Madona >.<

Kakorkoli. Ker nam tako uspešno od povsod vbijajo v glavo, kako je UV sevanje škodljivo in ker zaradi narave mojega študija vem nekoliko več o škodljivih vplivih UV na telo in med drugim na mojo ljubo DNA, sem se odločila, da si letos “privoščim” res dobro zaščito. Za tiste 4 dni, ko se bom prikazala na soncu pač. Že tako in tako nisem ljubiteljica praženja na soncu, moja koža bi se lahko kvalificirala med top 10 najslabših glede na občutljivost, pa tudi sonce, ki mi nabija v glavo ne prispeva ravno k dobremu počutju. Torej, preden pobegnem na 4-dnevni dopust sem se odločila, da si omislim najboljšo kremo za sončenje (za zmerno ceno seveda) kar se jih da dobiti pri nas. In poudarek je tudi na zmerni ceni, saj sem že zapravila 6 evrov popolnoma za brezveze. Mogoče je bilo celo 8? Anyway. Bistveno, kar me je zanimalo je SPF in zaščita pred UVA (ki so baje precej bolj škodljivi od UVB in kar nekaj sredstev za sončenje te zaščite (še) ne nudi) ter vodoodpornost. Jah, v vodi te najbolj opeče ane? Ko smo že pri vodoodpornosti, vsa leta sem si vztrajno dopovedovala, da saj vodoodpornost pomeni, da se mi ni treba ponovno namazati, ko pridem iz vode. Zelo ustrezen izgovor, ker se mi res nikoli ne da. Žal sem sedaj črno na belem prebrala, da to velja le v smislu, da te krema ščiti tudi v vodi. Torej se moraš vseeno še enkrat namazati ko prideš ven, heh. Sem odkrila toplo vodo a? Če je pa tako fino sam sebe prepričevat v nekaj, le zato, ker si preveč len…

Torej, na moje veliko presenečenje sem odkrila, da je dejansko najbolje ocenjena najcenejša krema. Ponovimo to še enkrat ja, najcenejša! Baje so v test vključili tistih 17 izdelkov, ki se jih dobi v Sloveniji. Torej, tako pri zaščiti kot ceni se je najbolje odrezala Lidlova krema Cien Sun (“model”Sun Sonnenmilch classic). Stane baje 2,29€ (bom preverila, takoj ko pridem do Lidla), njen uradni SPF (sun protection factor) je 20, na testu pa so izmerili 30,8. Velika razlika, a vsekakor imam rajši razliko navzgor, kot pa navzdol. Kaj naj delam s kremo, ki zagotavlja zaščito za 20, ima jo pa pol manj?! Tudi izmerejena vrednost za UVA je bila med najvišjimi prav pri tej kremi. Mojim kriterijem ne zadošča edino vodoodpornost, ki sicer je nad 50% in torej nudi zaščito tudi v vodi, a ni med najboljšimi. Ampak glede na ceno in ostale podatke sem ji to pomankljivost pripravljena spregledati. Nisem si natančno ogledala vseh krem, saj me je zanimalo predvsem kaj bom sedaj kupila in kako zanič je oz. ni moja Sun Mix krema. No, izkazalo se je, da v bistvu ni tako slaba, močno pa ji škriplje pri zaščiti UVA, kjer se je uvrstila na dno lestvice. Njen SPF je uradno 20 (izmerejen pa 25), vodoodpornost pa je 81%.

Nekaj o tem si lahko preberete tukaj, če pa koga zanima cela tabela se pa splača iti v knjižnico in pomoliti nos v junijsko številko revije Vip, kjer je objavlen celoten članek iz katerega izhajajo tudi moji podatki.  Jaz grem pa enkrat v bližnji prihodnosti v Lidla po novo sončno kremo. Verjetno se bo potem izkazalo, da sem itak alergična nanjo, ampak probati ni greh.

Nered

Ne red? Nered. Je vse okoli mene. Jaz sem nered. Nered imam na računalniku- v mapah, na namizju in celo med bookmarki. Pri meni ni nič urejeno, vse je v neredu. Nered imam na mizi na keteri stoji računalnik- kupi papirjev, revij, zamaškov od šampanjca (don`t ask), kuliji, listki z zapisanimi kumadi, ki še vedno čakajo na to da jih potegnem z neta. In niti slučajno niso revije in ostala navlaka v enem kupu. Ne. So v vsaj treh kupih in v enem kupu niti dva lista nista poravnana v isti smeri. Podobno navlako imam na polici v kopalnici, v avtu in seveda v sobi. Ali se znajdem z nereda?  Kakor kdaj. A večinoma se bolj znajdem iz nereda, kot iz reda. Če namreč stvari spravim v red tudi v istem hipu pozabim po kakšni logiki sem jih spravila v red, saj se ta vsakič razlikuje. Če pa jih odložim v svoj nered pa vedno sledim isti logiki in torej posledično vedno vem kje kaj je :P Kje je torej problem? Jaz ga nimam, imajo ga drugi :D Kako lahko živiš v takem?! Kako se znajdeš tu?? A te ni sram?! Ja ne ni me, zakaj? Vsak po svoje. Ane.

Aja pa čist tko za info- res da je razmetan, ni pa trupel raznih davno preminulih živali ali ostankov hrane. Tega pa celo jaz ne prenesem. Nimam pa nič proti proti plasti prahu. Ali dvema. Ali več… Ni estetsko in uporabno, moti me pa tudi ne =P Vsaj ne toliko, da bi vzela v roke sesalec in posesala.

Trenutno je nered tudi v moji glavi. Ne vem kaj naj naredim, poslušam srce ali pamet? Sliši se tako zlajnano… Pa saj niti ne vem kaj mi pravi eno in kaj drugo. Moje možgane si trenutno predstvljam kot kopico poličk na katerih so zložene stvari. In nekdo je ravno spodmaknil nosilno nogo spodnji polici. Posledično je vse razsuto po tleh, zmešano in nasploh v totalnem neredu.  Ignorirati ali ne ignorirati? Iti naprej ali ponavljati stare napake? To je zdaj vprašanje… Resno, sama sebi sem sposobna narediti več problemov kot mi jih lahko naredi kdorkoli v naši državi. Ali na svetu.

Ni naslova

Sovražim neorganiziranost, spontanost in neznanje. Seveda je odvisno o kateri stvari govorimo, a načeloma mi gredo te 3 lastnosti zelo na živce oz. me zelo motijo. (Čeprav spontanost mnogi prištevajo med dobre vrline in včasih tudi res je. A ne vedno. ) Jaz hočem, da vse poteka po ustaljenem redu, da je vse dobro pripravljeno in če nekaj ne gre po načrtu me več ali manj vrže iz tira. Okej, ponavadi se dokaj hitro znajdem, a to ne pomeni da mi vse skupaj ne para živcev. In tako se posledično ne maram spuščati v zadeve, za katere nisem prepričana, kako naj bi izgledale. To je rahlo do pretežno strahopetno, kajne? Vendar pa obstajajo različni tipi ljudi, recimo taki, ki jih ni strah se pognati v popolnoma novo področje in na koncu pridejo ven kot totalni zmagovalci. Žal pa obstaja tudi druga vrsta ljudi (in verjetno še kar nekaj vrst vmes) in sicer taki, ki naprej pretipajo led, če je dovolj trden, preden z vso težo stopijo gor. To so tudi ljudje, ki jim luknja brez dna ne vzbuja zaupanja in se vanjo ne bodo pognali z glavo naprej. In taka sem žal tudi jaz. Če nevem, kaj me čaka na koncu predora (vsaj približno) ne bom šla notri. Stvari, za katere ne vem kako bodo potekale enačim z dolgi predorom. Vse kar vidiš, ko pogledaš vanj, je tema. Na koncu te lahko čaka udobna vila z ogromnim bazenom, lepim vrtom in služabniki. Prav tako pa te na koncu lahko čaka ogromna pošast s kijem v roki, ki komaj čaka, da te stepta v zemljo. Da smo si na jasnem, ne želim si vile z vrtom in ne verjamem v pošasti. A vseeno me je strah podajati se v nekaj, za kar ne vem, kako se bo izteklo, oz. ne vem niti kako približno naj bi izgledalo in ne vem tudi tega, na koga naj se obrnem, saj je vse skupaj tako novo, da najbrž nihče ne ve točno kako bi to izgledalo.

In tako se živčno sprašujem, kaj naj naredim, saj nočem izpasti reva, nočem zamuditi dobre priložnosti, a si hkrati nočem dati zanke okoli vratu. Mogoče bo kdo mislil, da enostavno preveč kompliciram. A tako pač je, sem rojeni komplikator. Vsak po svoje ane.

Kaj narediš, če nimaš pojma kako se bo neka zadeva, projekt, končala? Se držiš načela poskusiti ni greh ali raje ostaneš pri stvareh, za katere se ti vsaj približno sanja, kako naj bi se končale?

Moja nezmožnost odločanja pri takih stvareh mi gre skrajno na živce. In s tem se ubadam že tako dolgo, da se sploh ne spomnim več, kaj sem imela v načrtih za popoldne. Too late, ker je itak že večer.

Vinjete so zakon!

Rada imam svojo lepo zeleno, narobe nalepljeno (ni moja krivda :P ) vinjeto! Danes sem se z velikim veseljem prvič peljala skozi cestnino brez ustavljanja in še z večjim veseljem na avtocesto, brez dodatnih nepotrebnih ovinkov in čakanja v koloni na vsakem ovinku. Za moje pojme so vinjete zakon! Oh ja, saj čisto razumem tiste, ki se po avtocesti vozijo 2x na leto in so sedaj čisto penasti. Kot zgledni Gorenjki bi to tudi meni dvignilo pokrov. Vendar sem sama ena tistih, ki se na poti na fax ali v službo avtocesti praktično ne morejo izogniti. No, lahko naredim ogromen ovinek ja. A sem tudi med tistimi, ki zjutraj radi dolgo spijo, torej… Vinjete so zame najboljša novost letošnjega leta pa me čisto nič ne zanima koliko ljudi ima kaj za povedat čez njih. Meni so všeč. Všeč so mi ker so lepe zelene barve, všeč so mi ker je na njih narisan avtoček, ki se smeje, všeč so mi, ker mi ni treba več delati ovinkov in se peljem direktno po avtocesti in najbolj od vsega mi je všeč, da sedaj do Lj rabim samo pol ure. In iskreno upam, da bo trajalo čim dlje, da bodo uvedli satelistski sistem. Eh ja, seveda je najbolj pošten, ampak, kot sem že rekla, sem Gorenjka in vinjeta me stane manj kot poln tank bencina. In za to ceno se pol leta (kasneje pa 1 leto) lagodno vozim po avtocesti. Tistih 40 km čez cestninsko me pa sploh ne gane. Če smo prej stali v kolonah pred cestninsko, zakaj je tak problem sedaj peljati skozi, kot če bi peljal skozi naselje? Meni je vseeno, glavno da jo imam. Mojo vinjeto namreč. Vinjete so zakon!