Mesečni arhiv: Junij 2008

Sovražim žuželke

In kljub dejstvu, da študiram naravoslovje pač nikoli ne bom znala natančne sisitematike te veje živalskega kraljestva. Pa saj je vsem jasno, kaj imam v mislih. Nič nimam proti pikapolonicam, nasprotno, zdijo se mi luštne. Tudi proti mravljam (dokler ne frčijo naokoli) nimam nič, če me le ne grizejo in izberejo moje sobe za svoje oporišče. Celo čebele in čmrlji me ne motijo, pravzaprav se mi zdijo dokaj luštni, če le nimajo gnezda nad mojo glavo. Ampak resnično nikoli, ampak prav res nikoli pa ne bom marala pajkov. Pa so zaradi mene lahko najbolj koristne živali na svetu, jaz jih ne prenesem. Še posebej če si kot počitniško destinacijo izberejo mojo sobo. In to je destinacija, ki ne diskriminira nobene vrste pajkov, saj sem gotovo videla že vsaj 6 različnih. In to v enem tednu. Okej, toleriram suhe južine. Dokler so v temnem kotu v oddaljenem koncu sobe. Toleriram mikroskopsko majhne pajkce, ki se skrijejo v vse možne kotičke. V redu, bodi tam in mi daj mir. Ampak resnično pa ne prenesem pajkov, ki so večji od 1 cm, ubijajoče črne barve in gomazijo hitreje kot moj sesalec sesa. In po možnosti se nastanijo v bližini postelje. In tega ne prensem. It freaks me out. Totally. Če vem, da je v radiju 3h metrov okoli postelje pajek, ki je ušel sesalcu, me to popolnoma znervira. Ponavadi resno razmišljam, ali bi to noč raje spala v spodnjem nadstropju na kavču. In to ni niti najmanj smešno. Še manj je smešno če se zbudiš in imaš občutek, da nad tabo visi ogromen pajek. Nato panično prižgeš luč in ga par sekund še kar vidiš. Skočiš s postelje v pripravljenosti na beg in potem spoznaš, da v bistvu nikjer ni pajka. Mogoče samo kakšna osamljena pajčevina visi nekje s stropa.

Ohja, pajčevine so tudi svoja zgodba. Všeč, no “všeč”, so mi tiste, ki so lepo vidne v raznih kotih. Ne prenesem pa tistih povezovalnih nitk, ki se vlečejo čez pol sobe in v katere se obvezno zapletem. In potem še 2 ure mrzlično tipam po sebi v strahu pred teroristom v obliki pajka. Size doesn`t matter. In ne, nimam fobije. Samo resnično, resnično ne maram pajkov.

Je pa še nekaj kar me moti bolj kot pajki. Vse vrste golazni, kot so srebrne “ribice”, razni žužki in čudni križanci, ki od daleč spominjajo na čebelo, slišati so kot čebela, ko pa pride blizu pa ugotoviš, da je v bistvu ogromna nagravžna rjava zadeva. Trenutno pravzaprav pogrešam muhe. Neglede na to, kako znajo biti nadležne, pri muhah vsaj vem pri čem sem. Muha je muha. Črna, ima krila, leta na hrano, je nadležna a načeloma neškodljiva. (Predpostavimo, da se ni usedla na pasji drek pred tem, ko je sedla na tvoje kosilo.) Vse ostale nadležne leteče žvali, ki jih ponavadi srečam v svoji sobi pa vljudno prosim, da se zadržujejo kje drugje. Zraven moje soba je povsem prazna soba. Zaradi mene se lahko tja naseli polovica okoliških žuželk, samo ostanejo naj preč od moje sobe in predvsem moje postelje!
Trenutno si želim, da bi imela tisto napravo, ki jo imajo vile v enem izmed delov Artemisa Fowla. Pravzaprav se ne spomnim točno, ali je bila naprava ali kaj drugega, vem samo, da v določenem radiju pobije vse, ampak čisto vse, kar je živega. Seveda nimam nobene želje pobiti okoliških ptičev in podlasic, bi mi pa zelo prav prišla za vse, kar ni sesalec, plazilec, ptič ali riba in je večje od nekaj 100 mikro metrov.

Zdaj grem pa zastrupit celoten balkon. Saj ne da bi te zadeve resnično držale nekaj časa, ampak name ima nekakšen placebo učinek. Lažje spim, če mislim, da je vse česar ne maram pocrkalo.

Kje je moja pitaaaa??

Zakaj v meni najbližji trgovini nimajo moje borovničeve pite?! Tam sem bila 15 čez 8, torej 15 minut po odprtju. Sladic sploh še niso uspeli zložiti iz škatel, ko se je moja malenkost že načrtala pred vitrino. Odkar sem ustala ob nečeloveški uri (=vse kar je pred 10-o dopoldne) sanjam o borovničevi piti. In potem pridem tja in pite ni! Odsotnost moje priljubljene hrane nikoli ni dobra stvar. Zdaj se moram tolažiti z indijančkom. Ampak indijanček ni borovničeva pita in sedaj bom tečna dokler ne dobim svoje pite. Če jutri spet vstanem za brezveze… bom jezna. Zelo. A se njim sploh sanja kakšnega ključnega pomena je zame jutranja doza sladkorja?! To je nekako tako, kot ljudje, ki ne morejo brez jutranje kave. Ampak! Kavo dobiš povsod. Povsod. OKej, kvaliteta varira, a še zmeraj jo dobiš. Jaz pa pri nas razen v tej trgovini ne morem dobit svoje pite :( Posledično bom cel dan jamrala na ta račun in se tolažila z drugimi sladkimi razvadami (beri: čokolada na 100 in 1 način). Potem bom pa 2 dni pred morjem ugotovila, da mi kopalke niso več prav. In za vse bo kriva odsotnost pite.

Aja, saj sploh ne grem na morje letos. Ah, vseeno. Hočem pito!

pita.jpg
Vir

Večer v kinu

Ah, I needed that. Če ne dobim svoje doze romantičnih filmov nisem srečna. In Becoming Jane je bil eden izmed tistih, za katere sem pol leta govorila, da je a must. Na srečo v naš mali kino vse pride s polletno zamudo, kot naročeno za večno pozne, kot sem jaz. In nič ni lepšega, kot iti v kino, kjer je dvorana majhna, imajo sicer občasne probleme s projektorjem, a na večini predstav ni več kot 10 ljudi. In če hočem resnično uživati v filmu, brez neumnih opazk in šumenja papirčkov, potem je to idealno. In danes je bil eden tistih dni, ko sem cel dan čakala na trenutek, ko grem lahko sama v kino in uživam v filmu polni 2 uri brez kakršnih koli motenj. It feels good.

Seveda ob takih filimih nikoli ne ostanem brez določenih občutkov. In tako je bila prva stvar, ki sem jo naredila, ko sem prišla domov, dodatni naslov na mojem seznamu knjig, ki potrpežljivo čaka na poletje in več časa. Priznam, nikoli nisem brala Jane Austen. In glede na mojo izbiro knjig in filmov je to izredno čudno. Poleg tega bom prekršila eno izmed mojih svetih pravil (oz. sem ga že). Nikoli ne glej filma preden ne prebereš knjige. A v tem primeru bom res naredila izjemo. Prevzetnost in pristranost sem namreč gledala. A k sreči moj spomin ne prekaša povprečne zlate ribice in zato ne bo prevelike nevarnosti. Ker to enostavno moram prebrati. Skupej z Doktor Živago (ja, ja priznam, priznam grešila sem…). Kakšna sreča da me od počitnic loči še dober teden. No, ali bodo res počitnice je zaenkrat še neznanka, a julij je definitivno mesec knjig. Nujno moram nadoknaditi zamujeno iz zadnjega leta.

Torej, film je vsekakor vreden ogleda, a samo za romantične duše ;) Sočustvujem s fanti, ki jih dekle zvleče na ogled takega filma hehe. Zato grem rajši sama, tako lahko popolnoma uživam v filmu, brez slabe vesti, da moja družba trpi neznosne muke ob gledanju :D No saj, temu primerno je bilo razmereje gledalcev 11:1, v prid ženskam seveda :)

Ah, ni ga čez dober film v domačem kinu.

Kako veš, kaj je ljubezen?

    Kako veš, kdaj si zaljubljen v nekoga? Ali sploh lahko veš? In kako potem veš, kdaj nehaš biti zaljubljen? Jaz si to interpretiram nekako tako. Potem, ko mi nekdo pomeni toliko, da bi dejansko naredila vse zanj in da podpiram večino njegovih idej/mišlenj/šal ipd… Ko nekoga pogrešam vsak dan in me misel, da ne bo nikol moj, spravi na rob joka, potem lahko rečem, da sem zaljubljena. In kako vem, kdaj nisem več? Potem, ko prejšno osebo hladno ignoriram, ko mi gre na živce vsak njegov gib, vse kar reče, vse kar naredi. Ko me ima, da bi ga pregonila na mrtve in žive enostavno zato, ker ga tako sovražim. Ampak to je druga vrsta sovraštva, kot ponavadi. (Pri meni obstaja več vrst sovraštev, o tem kdaj drugič.) To je sovaštvo do nekoga (ali nečesa), ki ga ne moreš imeti in si besen nase in nanj ravno zaradi tega. Žal prebolevanje sovraštva traja dlje, kot traja zaljubljanje.     In tako po 1 letu malo manj ostro obravnavam določeno osebo. Čeprav mu delam krivico. Že ves čas. In najhuje je, ker to vem. Ni kriv, za to da mi je postal všeč. Ni kriv, ker ne ve, da mi je všeč. Ni kriv, ker sem ga zasovražila, ni kriv, ker pravzaprav ni nič naredil. Je tak, kot je vedno bil. In na tem mestu mi ni jasno nekaj. Če sem se vanj zaljubila (predpostavimo, da je to zaljubljenost, čeprav verjetno ni) zaradi tega kar je bil in kar še vedno je, kako sem ga lahko zaradi istih lastnosti zasovražila? Mogoče imam pa samo jaz to motnjo, da kar ne morem imeti razglasim za osovraženo. Ne bi me čudilo tbh.

Včasih si želim pretrgati vse stike. Enostavno zbrisati vse, kar je bilo in iti naprej. Spet drugič se spomnim na dobre stare čase in vse lepe trenutke, ki smo jih preživeli skupaj. In postane mi žal, ker ni več tako. In potem obvisim nekje vmes. Nisva več, kar sva bila, nisva pa skregana. In v bistvu je one side relationship. Ne spreminja se on, spreminjam se jaz. Vedno. Ves čas. In zakaj vedno mislim, da so vse niti v mojih rokah?

Kaj naj naredim? Rada bi, da bi bilo tako, kot je bilo. A se bojim, da to ni več mogoče. Vsi se spreminjamo. In kako naj grem nazaj, na to kar je bilo? Sva se dobro razumela enostavno zato, ker sem se jaz odločila, odločila, da sem zaljubljena vanj? Ali bi se razumela tudi tako? Ne vem in ne morem dobiti odgovora na ta vprašanja. Še vedno ga imam rada, upam, da le kot prijatelja. Hkrati me pa občasno še vedno prime tisto neizmerno sovraštvo… In potem se sekiram, ker vem, da ni pošteno. Ni pošteno, da sem taka do njega. Ni pošteno, da sem bila taka do njega. In še vedno ne vem, kaj naj naredim. Poskušam vse postaviti nazaj? Saj sploh ne vem, ali je to mogoče. Mogoče pa ni. Dokler ne najdem nove žrtve… In ponovim iste napake.

    It makes me cry… Rada bi ga imela rada, kot prijatelja. Rada bi se smejala istim šalam, rada bi imela večurne pogovore o katerikoli temi. Rada bi vedela, da si zaupava. Pa mi lahko zaupa? Ali jaz njemu? Če se zanj ni nič spremenilo, se zame zagotovo je. Pa tudi- kaj bi si vi mislili če bi vas nekdo, s katerim ste se čudovito razumeli, enostavno postavil »na hladno« za 1 leto? Včasih je boljše, če se ne zavedaš svojih napak. Lažje živiš.

ključ do srca

Spat grem, ko ptiči odpojejo prvo budnico

Resno, a lahko nism zaspana ob pol 5ih zjutrej?! Jz morm nehat vstajat ob 1h popoldne… You know what`s the funny part? Fotr misl da sm že ustala. Posledica kronične nespečnosti:

1.30-2.00 spokam s kompa za knjige

3.51 ptiči se začnejo oglašat (oz. 1 ptič bolj natančno)

3.54 nekdo gre nekam z avto (šiht?)

3.59 jutranje kihanje

4.00 stopim na balkon in preverim če je ptič še kar solo

4.02 ni več, se že pogovarjajo

4.05 sosedov pes začne lajati (spet)

4.08 zebe me kot mačka (Pa od kje sploh ta fraza?!)

4.09 večina ptičev aktivnih (zborček), drug avto

(4.46 a se mi sploh splača it spat?)

4.13 postajam rahlo zaspana in od mraza me bolijo podplati

4.18 pošteno zeham (manjša laž, ker še vedno nisem zaspana?!)

4.21 ptiči v polnem zagonu (Sej še ni sonca no?!)

4.23 slišim vlak

4.25 pridruži se nova vrsta pevcev

4.29 še en avto

4.38 dani se, zdej pa res morm it spat

4.41 fotr 1. vstane

4.48 jz res nism zaspana… tole nau dobr dons

Oh well, probejmo it spat. Dobro jutro Slovenija.

ptič
Vir

Seks v mestu (Sex in the city)

Ravno prišla z ogleda filma :) Seveda ne morem zamuditi filma, posnetega po eni izmed (za moje pojme že) kultnih nadaljevank. Sem pač še ena izmed mnogih privrženk, ki so uživale v tej zabavni seriji. Moram reči, da film obdrži sloves nadaljevanke in je čisto soliden izdelek. V stilu nadaljevanke pač =) Konec me sicer rahlo razočara. [Če niste gledali ne berite naprej!!!]

Že res, da je happy ending in da jim “privoščim”, samo nekako sem vseeno upala na netipičen konec. Upanje umre zadnje =P In za moje pojme Carrie z rjavimi lasmi izgleda veliko boljše.

sjp-sex-city-brown092707.jpg
Ni najboljša slika, but you get the picture ;) Vir

Hehe najbolj zabavni so pa komentarji ženskega dela občinstva po ogledu predstave. Za to je namreč v vrsti za wc več kot dovolj časa. In vrsta pred ženskim wc-jem pač vedno je, neglede na količino stranišč :P Za mano je nekaj prijateljic vneto razpravljalo o tem, ali je Carrie naredila prav. One namreč nikoli ne bi vzele Živine nazaj. Nikoli! Yeah right. In presenetljivo veliko jih zagovarja to stališče. Če je temu res tako, zakaj potem poznam toliko parov, ki so se razšli, pa zopet začeli in šli nato spet narazen? Gotovo ne zato, ker ena polovica para nikoli ni odpustila drugi.

Konce koncev je pa vse skupej še vedno samo film. In to film, ki se niti v najbolj divjih sanjah ne more odviti v Sloveniji. Prva stvar, ki manjka, so miljonska mesta :P O ostalih pa rajši sploh ne bom :D

sexinthecity.jpg
Vir

Samanthini sandali pokvarijo sliko, ker niso črni.

Petek 13. je idealen izgovor za slab dan

Slavni 13i petek. Da povem že takoj na začetku- nisem vraževerna. In proti ubogemu osovraženemu petku 13em nimam čisto nič. Pravzaprav ponavadi trdim, da je čisto dober dan. Navsezadnje smo nekaj let nazaj imeli valeto na ta dan, pa smo kljub datumu imeli idealno vreme in je vse skupaj lepo uspelo. Tudi danes se je dan začel čisto solidno in če bi potekal po planih bi bil še en uspešen petek 13i na mojem seznamu. Ker pa temu ni bilo tako, bom danes petek 13. izjemoma izrabila kot krivca za vse, kar je danes šlo narobe.

Petek 13. obtožujem, da mi nihče ni naznanil, da prekleta kolesarska dirka po Sloveniji poteka tudi čez Kranj ob 2h popoldne. Kje se je ustavilo? 3 avtomobile pred mano so policisti zaprli cesto. Itak. Če bi šla od doma 2 min prej, bi prišla skozi. Tako pa sem končala v ogromnem prometnem zamašku, ki se je vlekel čez pol Kranja in zaradi česar sem za 200 m premik potrebovala 35 minut. In seveda nisem šla domov ampak na sestanek v Lj. Na katerega bi v 1 uri in 15 minut brez kolesarske dirke z lahkoto prišla. Tako me je ta prekleta dirka stala 1,60 € cestnine, ogromno živcev in pol urno zamudo. Temu primerno sestanek ni potekal ravno po mojem okusu, a v tem primeru ne morem kriviti nikogar, zato bom za krivca dala petek 13.

Poleg prometnega zamaška v Kranju se ob 3h popoldne seveda v nobenem primeru ni mogoče izogniti neizmerni gneči na vseh cestah v, iz in skozi Ljubljano. Kar zagotovo dobro poznajo vsi tisti, ki se skozi ta kaos prebijajo vsak dan. In ja, dovolj dolgo se vozim v Lj, da se zavedam koliko se povprečno pot podaljša ob prometnih konicah. In to vkalkuliram v svoje plane. Problem nastane, ko naletim na nenačrtovano gnečo, ki ni vključena niti v mojih rezervnih 15 minut. V skupnem seštevku sem danes stala v kolonah vsaj 4 do 5 ur in temu primerno je tudi moje razpoloženje. Dež ni pretirano pomagal, čeprav ga imam drugače rada. Kdo je kriv? Petek 13.

In za vse skupaj ne bi okrivila petka 13. če me ne bi neka gospa prijazno potolažila, da mi gre danes pač vse narobe, ker je petek 13. In čeprav sem tekom dneva gladko pozabila na “usodni” datum, se mu bom sedaj maščevala tako, da ga razglasim kot glavnega krivca za slab dan. Nekdo pač mora biti grešni kozel.

Vic dneva

Tole :) Bush od nas dobi kristal iz Rogaške, Janez pa dobi snowboard :D Jaz ne vem za druge, ampak men se zdi to za crknt smešn =D A si predstvlate JJ-a kako borda? :lol: No je pa res, da je George dobil kolo od nas. Tudi njega si ne predstavljam na kolesu. Si zamislite to- Bush na kolesu za njemu pa, prav tako na kolesu, njegovi do zob oboroženi telesni stražarji? *smeh*

Vse se da če se hoče :)

Neverjetno, kako se lahko človek v 1 uri zmeni vse, za kar je prej odlašal 2 tedna z izgovorom, da nima časa. Razni izgovori v tem stilu so namreč moja posebnost. Lahko imam 2 meseca časa, da se za nekaj zmenim pa bom vseeno 2 dni pred rokom ugotavljala, da v bistvu reees nimam časa še za to. Ampak če se pa usedem dol in odločim, da zdaj je pa tega dovolj, potem se pa vse zmenim pravočasno :) No, internet je zelo olajšal vse skupaj :D Kaj bi jaz brez mailov… In očitno je danes moj srečni dan, saj so mi vsi odpisali v roku 15ih minut hehe. Huh tale poletje planirat je kar naporno. Upam, da se mi vse skupaj izide kot sem si zamislila. Zame bi veljala kakšna različica pregovora neumen kmet ima debel krompir. Kaj v stilu mrdasti/počasni ljudje so prvi v vrsti?

Ah seveda, vse pa ne gre tako zelo po planu. Prekmalu sem rekla. Ob tem sem se na nekaj spomnila. Na kaj pomislite, ko vidite, da ima nekdo rokovnik? Si mislite huh, ta je pa zelo zaposlen? Ali rajši huh, ta pa misli kaj je! Pa kdaj pomislite, uh še en pozabljivec? V to kategorijo namreč spadam tudi jaz. Se pač držim načela pametni pišejo. (Prosim spustimo tisto pametnejši si zapomnijo…) In ker moj spomin spominja na švicarski sir, od katerega so ostale večinoma samo še luknje, potem je beležka/rokovnik edina stvar, ki me rešuje. Če si nekaj ne zapišem namreč obstaja 90% verjetnost da bom pozabila. Edino na kar nikoli ne pozabim so zmenki za kosilo :D

Ko smo že ravno pri kosilu… kako zapolniti odvečni čas med dvema obveznostima? Enostavno, pokličite sorodnike in se napovejte za kosilo :) Priporočam sorodnike, ki znajo kuhat :D

Ne morm veeeeeeeeč

Res ne. Moji možgani (in luknje v njih) so prenasičeni s podatki in če bom zdejle samo še enkrat odprla skripto imam občutek, da mi bo z glave ušlo še tisto, kar sem v tem vikendu uspela spraviti notr. Zdej pa samo še en majčken problemček… Do kolokvija je, hm, dobrih 8 ur in meni manjka še recimo 1/5 snovi v glavi :D Pri moji neizmerni sreči, ne bo v kolokviji nobene od stari, ki jih znam kot poštevanko, prav tako ne bo nobene računske naloge na katerih rešitve sem tako ponosna. Po pol leta mi je namreč uspelo v 10ih minutah dojeti v čem je keč. Pa naj še kdo reče, da pod pritiskom ne delujemo dobro :D Stres? Ma ni boljšega recepta za ekspresno in učinkovito učenje! No, ali bodo rezultati na pozitivni polovici bomo pa še videli…

Ugalvnem jaz imam dovolj tega. Pa šele začelo se je… Kje je juliiiiij??? Rabim ga nujno! A lahko prosim kdo zavrti čas naprej? Mu skuham eno dobro kosilo :) Okej ne, ne vem če je to dobra ideja, v peki sm boljša. Torta? :)

Starejši zapisi »