Thunderstorm [Daydreamer]

Sem lastnica ene izmed bolj umazanih tipkovnic, priznam, jem pri računalniku. Roko gor, koliko vas to še dela? Pomojem kar precej Kakorkoli, stanje je že rahlo krizno. Sicer vsake toliko časa (hmmm, na pol leta, mogoče? *blush, blush*) zadevo posesam, a še vedno pod tipkami ostane cel kup svinjarije, pomojem je že prirasla gor, heh. Sem prepričana, da bi odkrili kar nekaj novih vrst bakterij če bi tole dala v analizo… Saj se trudim in počistim če čokolada konča gor, ampak še zmerej se naberejo drobtine, prah in kaj jaz vem kaj še vse, v tistih prostorih med tipkami. In kako naj to odstranim?? Ne mislim menjati tipkovnice samo zato, ker je umazana. Škoda denarja + čisto dobro dela. Pa tudi ne bi imelo smisla, ker nisem edina, ki je pred računalnikom, čeprav oče to vztrajno zanikajo. Imam dokaze… Med drugim lepljivo miško (which is totally disgusting), ampak miš lahko vsaj “umijem”.

Kaj narediti? Na internetu sem malo prečekirala, očitno ljudje tudi odstranijo tipke in tako očitstijo. To bi z veseljem naredila, ampak obstaja par zadržkov:

1. Nisem tehnični tip, do par minut nazaj sem bila prepričana, da če odvijem pod tipkovnice se bojo snele tipke. Potem me je presvetlilo da nekje v tej zadevi morajo biti žice, torej to verjetno pomeni, da bi z odvijanjem vijakov (oja, izvijač znam celo uporabljati! A se reče izvijač sploh? Šraufnicger? Aj to isto? ) prišla do kupa žic in ne do tipk.

2. Niti sanja se mi ne kako naj odstranim tipke.

3. Frazo “kot slon v trgovini s porcelanom” so izzumili, ko so videli mene uničevati stvari vsakič, ko se česa dotaknem.

Odstranjevanje tipk torej rahlo ne pride v poštev? Ali pač? Ima kdo kaj izkušenj s tem? Kako vi očistite svojo tipkovnico (če sploh jo =P)? There must be a way…

K sreči ni tako grozna kot tale:

Jaz pač ne kadim

Dodatek (23.50): It works! Uspelo Vzela tipke dol, vrgla v pomivaln stroj (pomivaln,praln? pomivaln. Čist vsakič morm pomislt ker je za kej…) in stvar deluje. No ja sam za naslednjič, morm dt nekej čez košarco (tisto za pribor), da mi ne bo razmetal tipk po celem stroju

Resno. Lahko je sonce cel dan, lahko je cel dan oblačno, ampak zagotovo ne bo deževalo ne prej in ne kasneje, temveč točno takrat, ko se jaz usedem na kolo. Do trgovine rabim manj kot 5 min. Tudi v trgovini sem približno 5 minut. Ampak nekje pri 2,5 minute bo začelo deževati. Garantirano. Da bo vse skupaj še boljše, deževati začne, ko grem jaz nekam s kolesom in imam hkrati zunaj obešeno perilo. Ki ga seveda nisem pospravila, zakaj bi ga, če cel dopoldne ni dežavalo? Seveda je bilo suho, kaj pa drugega. Ali je dež ujel fotra na kolesu? Seveda ne, ploha je bila lokalna. Torej, kjer sem jaz, tam je dež.

Ubistvu sem ravnokar ugotovila, da imam zelo ustrezen nickname. Obhajajo me sumi, da so na mojem kolesu posebni oddajniki, ki sprožijo priklic oblakov, če je treba tudi iz Avstrije, vse samo za to, da lahko dežuje točno takrat, ko se jaz usedem na kolo in sem od doma oddaljena ravno toliko, da pridem domov kot polit cucek. Seveda se dež regulira tudi glede na oddaljenost. Namreč, če sem pri trgovini, bo padal rahel dež, a ravno toliko močen, da bom zagotovo mokra, ko pridem do doma. Če se ulije, ko sem na zadnjem križišču in imam do doma še minuto, potem se bo ulilo kot iz škafa. Resno, kaj ima ta dež proti meni? Sej imam rada dež, samo ne zdej k je že tko vroče za znoret in se z dežjem vse samo še poslabša.

Ne, ni res! Čez 7 let se ti vse valja v omari. Ali v zaprašenih kotičkih v sobi/kleti ipd. In niti 5% vseh teh zadev ne uporabiš niti v naslednjih 2h letih, kaj šele 7ih. To že nekaj časa z obžalovanjem ugotavljam, danes pa še toliko bolj intenzivno, ker sem se pogumno vrgla v kupe cun, z namenom, da odstranim tisto, kar res nikol več ne nosim. Imam namreč sindrom “čez 7 let vse prov pride”, za nameček mi je pa še škoda karkoli vršt v smeti. In potem se mi stvari nabirajo… Stari zvezki in knjige (mislim da imam dejansko v kleti zvezke iz 1. razreda osnovne šole…), stare revije, (iz katerih “bom mogoče nekoč nekaj potrebovala”), stari časopisi (em… ne, ubistvu nimam niti slabega izgovara za to, zakaj jih zbiram), igrače (“saj so še dobre, nečaki še niso tako veliki” seveda imajo nečaki gore svojih novih igrač…), stare obleke… Uglavnem, vse.

Trenutno sem se torej spravila na stare obleke. Razlog, zakaj se mi nabirajo v omarah, kljub temu, da nisem ena izmed tistih, ki si vsak mesec provoščijo kakšno novo majčko ali 2, je enostaven. Za vsako stvar, ki je ne nosim več rečem “ah, za doma je dobra”. In potem imam celo omaro stvari, ki so dobre za doma. Edini problem je, ker doma nosim eno in isto trenerko ter en in isti pulover. Okej, majice se menjajo, mogoče so 3. Pač imam navado, da ostanem tudi doma v kavbojkah, ker so mi udobne ali pa sem pol dneva v pižami. V nobenem primeru pa ne rabim cele omare oblek, ki so primerne za doma. In tako se sedaj ukvarjam z vprašanjem, kaj za vraga naj z vsemi temi cunami? Stvar je tudi v tem, da sem nehala rasti že precej let nazaj in so mi posledično vse stvari še vedno prav. In to je še en razlog, zakaj ničesar ne vržem stran. Večni izgovori, saj bom še kdaj nosila, saj bom shujšala, saj bo prišlo spet v modo (no ta je bolj redek, ker ne vem če sem bila kdaj v življenju oblečena po zadnji modi). Ampak prostora v omari kronično primankuje torej bodo stvari morale proč. Včasih smo dajali naprej za mlajše sorodnike, zdaj so pa že vsi že zdavnej večji od mene. Kaj naj torej z vsem tem? Odločila sem se, da kar je celih oblek podarim (nameravam uporabiti storitve podrimo.si), niti najmanšega pojma pa nimam kaj naj s starejšimi oblekami? Niti ena stvar ni strgana, precej je pa spranih ali pa zelo zastarelih in rahlo dvomim, da bo kdo to nosil. Kaj naj naredim s tem? In kaj naj naredim z gorami reklamnih majic, ki so mesto v omari dobile z izgovorom ” za spat so dobre”? Poleti poleg pižam rabim max 3 majice za spat, ne pa 30. Mi je pa škoda stvari metati stran, vedno se spomnim da ogromno ljudi nima niti 2h spodobnih kosov oblačil, jaz naj pa vse skupaj vržem v smeti? Če ima kdo kakšno rešitev se priporočam…

Pri 20ih? Tale misel se mi je zapodila po glavi ob branju prispevka o starih igricah (nekatere sem še jaz z veseljem igrala…). Ravnokar smo se vrnili z obiska pri nečakih (11 in 12 let oz tam nekje okoli hm ) in po pogovoru z njima se mi dejansko zdi, da sem jaz zastarela? Saj veste, vsi vedno očitamo staršem, še raje pa starim staršem, kako lahko ne znajo uporabljati interneta (brez katerega si večina mlajših ne zna predstavljati življenja), kako lahko ne vejo kaj je email in zakaj za vraga bi prepisovali nekaj “na roke” če obstaja funkcija copy/paste tudi v drugih programih ne samo v wordu? No, izjeme so starši, ki so po poklicu računalničarji oz računalnik obvladajo zaradi službe. Sama nikoli nisem bila kakšen velik strokovnjak za tehniko na sploh, a znam uporabljati večino osnovnih programov ipd. Vseeno pa se mi je danes zazdelo da tamaledva name gledata kot da sem za luno?! Moj največji greh je seveda to, da ne igram niti ene igrice preko neta, še huje, še poznam jih ne! Moj drugi greh je, da ne poznam vseh mogočih funkcij in bližnjic na telefonu, tretji, da komaj vem da mp4 obstaja.

Okej, priznam, od nekdaj sm rahlo staromodna. Ko so vsi imeli wokmane (se še spomnite kaset? ^^) sem si jaz uspela priboriti poceni radijo, kjer sm rabila 10 minut, da sem našla postajo, kjer ni šumelo. Ko so wokmane zamenjali discmani sem jaz vsa ponosna dobila prvi wokman, ki je imel celo opcijo snemanja in poslušanja brez slušalk, uau! Za discmani so prišli mp3 playerji in ko so bili že več ali manj stalnica sem si jaz omislila discmana. Verjetno mi ni treba omenjati, da že 1 celo leto premorem mp3 player, ki bi ga moja nečaka odpisala kot staro šaro?

In ko me mulc, ki je konec koncev le nekaj let mlajši od mene, gleda postrani, ker po njegovem mnenju nisem dovolj dobro seznanjena z najnovejšo tehnologijo, me neprijetno spreleti, da sem očitno zastarela? In to že sedaj?! o.O Rahlo šokantno odkritje… Že tako in tako mi ne gre v račun kako se današnja mladina razlikuje od nas, pa nisem stara. Ko sem bila jaz njunih let sem 1 leto prosjačila za mobi čuka(/regljo, karkoli je že bilo), moj fotr se je upiral z vsemi 4imi in tudi preostanek familje se ni navduševal nad mobilcem. Isto je veljalo za računalnik. Pa če smo prišli v šolo v trenerki nas ni noben postrani gledal… Če si imel gemboja si bil cel car! In nasplošno smo večino časa preživeli zunaj heh. Okej, časi se spreminjajo, vem, a vseeno… Med mano in mojimi nečaki ni tako velike starostne razlike (ubistvu so pol-nečaki no), a se mi zdi, da je med njihovo in mojo mladostjo grand canyon razlike.

Še nekaj, kar me je danes nasmejalo… Tamala (okej oba sta večja od mene, to sicer ni težko lol) mi je pokazala sliko prijateljice in komentirala “a ni hudo namazana??” Jaz sem debelo pogledala in začela eno svojih pridig, da pri 12ih smo mi skakli okol v trenerkah (trenIrkah, pardon), ona bi se pa mazala?! In kaj mi odgovori? “Ja pa sej ona ni 12, ona je 13!” Kao haloo mislm, to je pa ja taka blazna razlika ane! Jz sm umrla od smeha Ohja, se staramo očitno? o.O

Verjetno se definicije prijateljstva razlikujejo med ljudmi. Nekateri bi rekli, da imajo veliko prijateljev, drugi, da jih lahko naštejejo na prste ene roke, spet tretji, da nimajo nobenega. Kdo je torej prijatelj, nekdo, ki mu lahko zaupaš vse in ga pokličeš sredi noči? Ali nekdo, ki gre s tabo na kavo, v kino, na zabavo, a nima pravega posluha za tvoje težave? Morda nekdo ki ga vidiš vsake pol leta?

            Osebno bi jih rangirala nekako takole: prijatelj (pravi prijatelj) je tisti, ki mu lahko povem vse oz. skoraj vse (vse vse povem le najboljši prijateljici) in ti bo pripravljen vedno pomagati, ne bo te obsojal a bo vseeno povedal po resnici. Je nekdo, ki ga kontaktiraš, ko si v težavah, ko ti je dolgčas ali enostavno, ker želiš malo družbe. Prijatelju lahko poveš največje bedarije pa se ti ne bo smejal, lahko mu zaupaš vse skrivnosti pa jih ne bo raztrosil okoli in lahko ga pokličeš in prosiš za pomoč kadarkoli in če bo le mogel bo prišel.

            Sošolci, so osebe s katerimi preživiš večino časa, če imaš srečo se z njimi dobro razumeš in hodiš z njimi na kosilo ali kavo v času šolskega leta. Lahko da med njimi najdeš tudi prijatelje, a večinoma ostanejo bolj sošolci, na katere se med poletjem sicer spomniš a se nikoli dejansko ne zmenite, da bi kam skupaj šli.

             Znanci so ljudje, ki jih spoznate pri skupnih projektih, na raznih srečanjih, pri društvih, hodijo v paralelko ali pa jih enostavno srečujete na avtobusni postaji zadnjih 10 let. Z znanci se pozdravite, izmenjate vljudnostne fraze in po max 5ih minutah je pogovora konec. Kava? Samo v izjemnih primerih, torej bolj ne.

             Posebna kategorija so sodelavci, o katerih veste več ali manj, odvisno od tega v kakšnem razmerju ste z njimi, koliko jim zaupate in kakšno delo imate. Jaz osebno se z večino razumem, trudim pa se, da ne izdam preveč o sebi že zaradi tega, ker delam v kolektivu, kjer trači potujejo s svetlobno hitrostjo. Dejstvo, da je v isti firmi zaposleno pol moje familje pač še dodatno pripomore k temu, da pazim na svoj jezik. Čeprav me kdaj odnese. In se potem sekiram, o fak kaj če kdo izve, kaj sem rekla ali še huje, kaj če bo kdo obsojal druge zaradi mene? Sodelavci so zame samo ljudje s katerimi preživljamo čas v isti stavbi zavoljo denarja.

            Kakorkoli, lahko rečem, da imam veliko sodelavcev, ogromno znancev, kar dosti sošolcev in le nekaj prijateljev. Ter eno najboljšo prijateljico, za katero bi dala vse in še več, da bi jo le obdržala. Ne predstavljam si življenja brez nje in nočem niti pomisliti, kako bi prenesla če bi si ji kaj zgodilo. Dobri prijatelji so redki kot najredkejši diamanti in ko ga enkrat imaš ga ne izpustiš iz rok. En tak prijatelj zaleže več kot 20 znancev, 50 sošolcev in 30 fejk frendov.

Okej, rahlo diskriminiram druge živali v tem primeru. Baje imajo “kemični kompas” tudi nekateri sesalci, ribe in raki. Linkam na članek, ki opisuje prizadevanja znastvenikov za razvozlanje živalske orientacije. Konkretno pri pticah naj bi v njihovih očeh obstajale snovi, ki jim omogočajo, da se pravilno orientirajo glede na moč magnetnega pola. Očitno bomo kmalu odkrili kako golobi najdejo domov

Ko sem pred kratkim nekoga pošiljala v tri krasne in v spolne organe obeh spolov, vse seveda v mislih, mi je prišlo na misel (:D) nekaj o čemer sem že večkrat razmišljala. Namreč, kako bi bilo če ljudje ne bi imeli svojih misli? Bi sploh lahko (normalno) funkcionirali? Enostavno bi imeli prazno glavo, niti ene najmanjše najbolj nedolžne misli ne bi bilo v njej. Kako bi se to obneslo? Vsake toliko časa poskušam enostavno ne misliti na nič pa mi na noben način ne uspe. Enostavno je vedno neka misel v glavi, ne glede na to ali se nanaša na kaj konkretnega ali pa je enostavno v stilu “zakaj misliš da moraš nehati misliti?!” Bi sploh lahko normalno delovali brez tega? Jaz vem, da ne bi mogla. Če ne zaradi drugega že zaradi tega, ker imam probleme že s tem, da zadržim mnenje zase, kakšna katastrofa bi bila če si ne bi mogla dati duška sama pri sebi! Še huje bi bilo če bi enostavno vse povedali na glas. Me zanima če obstaja kakšna bolezen/motnja pri kateri enostvno poveš čisto VSE kar misliš? Huh, to bi bilo neprijetno. Hodiš po ulici in vsakemu razlagaš kako se te hlače že zdavnej ne nosijo več, ta očala mu niti podrazno ne sedejo in omg kako lahko navlečeš nase to coto?! Pa v stilu o đizs krajst a morte met tolk otrok pa mislt da je blazno prisrčno k se zaletavajo vame? Huh huh, ja, taka lastnost bi bila res rahlo do pretežno do zelo neprijetna… Tu pa potem pridem še do ene misli, namreč branje misli. Moje osebno menje je, da neglede na to koliko znanost napreduje ne bo nikoli sposobna dejansko prebrati misli nekega človeka. (In jaz sem človek, ki zaupa v znanost bolj kot v karkoli drugega.) Seveda so in bodo prišli zelo blizu, a se mi vseeno zdi da so naši možgani preveč komplicirana zadeva, da bi jih mi sami uspeli razvozlati preden uničimo sami sebe. Kot živo bitje namreč. Sem dokaj prepričana, da nam bo to slej ko prej uspelo, mogoče čez 100, 200, 500 ali več let, bo nam pa. In takrat verjetno ne bo nobenega Toma C. ali Willa Smitha, ki bi rešil svet. Nekaj časa nazaj sm brala zanimiv članek ravno na temo branja misli oz. naših uspehov na tem področju. No če pa bi ljudje recimo naravno imeli to sposobnost pa tudi ne bi bilo prijetno. Si predstavljate, da bi vsak, ki bi prišel blizu vas v vsakem trnutku vedel kaj mislite? S tem bi res vsi vedeli vse. Brrr, srhljiva misel :S To bi pomenilo, da bi vsak vedel točno kaj si mislite o njem, vedeli bi če ne sledite pogovoru, nekdo, ki vam veliko pomeni bi izvedel stvari o katerih za življenja z njim nikakor ne bi spregovorili, napačna misel v danem trenutku bi vas verjtno lahko stala življenja. Huh, še dobro da ne znamo brati misli. In čeprav si včasih želim, da bi vedela kaj določena oseba misli, slej ko prej pridem do spoznanja, da bi potem tudi ta oseba vedela kaj mislim jaz in torej sama pri sebi zaključim, da je verjetno boljše če ne vemo vsega.

Uh, lej smo že prvega maja Upam da ste se lepo pogreli ob kresovih in uspeli priti domov ob približno spodobni uri in v enem kosu Lepe praznike vsem

Letos mi ni uspelo priti na tradicionalno kresovanje, bolj zaradi pomankanja prave družbe kot zaradi pomankanja časa heh. Dež bi bil uporaben izgovor pa se je, baraba ena, potuhnil in večer je bil (vsaj pri nas) nenavadno lep za april. No kresove sem vseeno videla, čeprav bi bilo glede na trenutne temperature prijetno občutiti toploto ognja na koži. Ohja, več sreče prihodnje leto.

Na tole zadevščino me je spomnil tale prispevek, namreč popolnoma se strinjam, knjižnice bi morale biti odprte 24/7. No, ali pa vsaj spodobno veliko časa, vsaj do 10h, 11h zvečer? Med poletjem do polnoči? *upajoč pogled* Javim se za nočno delo, tudi brez plačila, dokler imam dostop do vseh knjig neomejeno! No knjižnica odprat 24/7 je verjetno bolj utopija, a vseeno, zakaj predvsem manjše knjižnice ne obratujejo dalj časa? Avtor prispevka na katerega linkam se sicer z odpiralnim časom ne strinja predvsem zaradi študijskih obveznosti, obstajamo pa tudi taki, ki enostavno knjižnice štejemo med bolj priljubljene destinacije. Ja, sedaj lahko rečete ta je usekana in zaprete blog. Be my guest… Niste zaprli? Ne verjamete, ali pa se mogoče celo strinjate z mano? Fino, potem nisem edina =) Torej, knjižnice odprete 24/7 verjetno res niso ekonomsko najbolj pametna vrjanta, vseeno pa bi lahko obstajale dežurne odprte med prazniki? Če ne moremo brez dežurnih trgovin (ja, brez mleka 1 dan bomo res pomrli), zakaj niso dežurne še knjižnice?! Marsikateri učenec/dijak/študent bi bil hvaležen, posebej ko se spomni, da je rok za oddajo seminarske ponedeljek. Čas ko ga presvetli ta ugotovitev-nedelja, 5 popoldne. In ne, ne zgodi se samo lenim, zgodi se tudi zelo pozabljivim. In da, ob ustreznem gradivu lahko spacaš skupaj zelo solidno seminarsko v enem dnevu. In noči. Kakorkoli…

Če se kdaj kdo odloči naresti dežurno knjižnico (lahko tudi potujočo?) se javim za delovno mesto Vse za knjige Seveda bi na tem mestu lahko predalagala še več prostora v knjižnicah, daljši rok izposoje revij, več izvodov knjig (predvsem tistih, ki jih ima celotna Slovenija za domače branje), ločene sobe za študiranje ipd. Pri teh ločenih sobah… Jaz bi jih razdelila na kategorije: 1. kategorija: hočem absolutni mir, popolnoma brez mobilnih telefonov, tipkanja po laptopu, odvijanja žvečilnih in visokih petk na parketu ; 2. kategorija: dovoljen laptop in telefon na vibriranje 3. kategorija: dovoljeno prej našteto + čigumiji in bonboni; 4. kategorija: dovoljeno vse prej našteto, vključno z visokimi petkami in občasnim posvetovanjem s prijateljico o tem, ali jo bo njej dragi ta vikend povabil v kino (ta podatek med študijem fizike nujno potrebuje).
No, imam rahlo previsoke cilje? Okej, zaenkrat bom zadovoljna z dežurnimi knjižnicami, bo šlo?

When the heart speaks, the mind finds it indecent to object. (Kundera)