Meje

Spričo nedavnega in zelo neprijetnega dogodka na delovnem mestu, sem še en večer preživela v debati o tem, kaj za vraga je narobe z našo družbo, če se žrtev počuti krivo za nekaj, kar se ji je zgodilo. Ne vem, kje je izvor teh nebuloz in na tematiko nadlegovanja žensk bi lahko napisala celo knjigo, ne samo en prispevek, s tem, da sploh nisem noben strokovnjak za to področje. Tisti ki so, vejetno lahko napišejo nekaj serij. Ampak začnimo na začetku.

Na splošno se imam za osebo, ki zna poskrbeti sama zase, a sem hkrati vedno prijazna do ljudi, ki so prijazni do mene. Pač osnovne manire, ane. Tekom let sem med drugim zamenjala kar nekaj služb, v zelo različnih poklicih. Med drugim sem imela priložnost od blizu spoznati, kako izgleda delo v strežbi, če si ženska (spol poudarjam z razlogom…) in kaj to potegne za sabo. Ampak najbolj žalostno ni to, kar se je verjetno dogajalo večini žensk, ki so kdaj delale v takih poklicih, ampak to, da ogromno ljudi na to gleda kot na nekaj sprejemljivega.

A veš tisto, ko greš v petek zvečer v lokal in spiješ nekaj pirov, pa tam streže ena luštna punca in se tebi zdi samoumevno, da boš malo pokomentiral kako izgleda, pa malo povprašal če je samska, itd. Ker si seveda prijazen in ji daješ komplimente! Če boš spil še kakšno pivce več, kot bi normalno, boš mogoče z njo delil še kakšen objemček ali poljubček, vse v najboljši veri, seveda! Si prijazen, ji daješ komplimente pa malo si jo pocrkljal, gotovo ti ne bo zamerila? Oh glej no glej, nekako se te hoče izogniti, but she is just playing hard to get ane? To ja.

Verjetno se lahko marsikdo najde v zgornjem opisu, na eni ali drugi strani. Kot rečeno bi na to tematiko, zakaj bi moralo nam biti okej, da vsak, ki ima 5 min časa komentira naš izgled ali še sabše, steguje roke po nas, napisala celo knjigo. Ampak se bom poskusila držati nazaj in povedati svoje mnenje skozi lastno izkušnjo. Žal ni edina, je pa najbolj sveža in predvsem v okolju, kjer tega resnično nisem pričakovala. Pa to ne pomeni, da je “normalno”, da se take stvari dogajajo recimo v strežbi, daleč od tega! Žal so tam samo bolj pogoste, ljudem pa je ša manj mar,kot za kakšno drugo situacijo. Sem prepričana, da je mnogo zgodb, podobnih moji, pa verjetno jih veliko ostane nepovedanih, zaradi takih in drugačnih razlogov. Kar je samo še en kazalnik tega, da je spolno nadlegovanje še vse kaj drugega kot samo tista najhujša oblika, za katero včasih slišimo v novicah. Ampak če malce zamižimo, potem tega pač ne vidimo in se delamo, da je ok in živimo v civilizirani družbi.

V zadnjih 10ih letih sem od 4ih dalj časa trajajočih služb, imela probleme z nadlegovanjem na delovnem mestu v vsakih od teh služb. Nekje s strani strank, v treh primerih pa s strani zaposlenih. V dveh primerih sem zadevo rešila tako, da sem šla. Nap. v eni službi, ki sem jo sicer imela resnično rada in sem se z večino sodelavcev izjemno dobro razumela ter bi tam z veseljem ostala (sem imela možnost za redno zaposlitev, kar je bilo takrat manjši čudež), če ne bi bilo šefa. Vsi so vedeli, kaj se dogaja, ampak ker je bil pač direktor privat podjetja, ki je dobro plačevalo, so vsi zamižali na eno oko. Ker si ne želim delati v takem okolju, sem takrat zavrnila ponudbo za nadaljnje delo in odšla. V drugi službi, kjer sem bila študentka in torej praktično brez pravic, si je nekdo redno jemal pravico, da steguje svoje roke po nas in ker je imel “prave” za sabo, nobena pritožba ni nikamor prišla. Naša šefica je sicer poskušala, ampak kot ženska v večinsko moškem kolektivu, ki je družno zamižal na obe očesi v dobro koelga, ni imela veliko možnosti. Ena sodelavka je obupala in odšla. Jaz sem ostala, se skregala, poslušala grožnje ampak na koncu dosegla, da mi je dotična oseba dala mir. Grožnje s prijavo na višje inštance so očitno vseeno zadoščale.

In potem sem pri zadnji službi, ki jo obožujem, s sodelavci se dobro razumemo, s šefom še bolje in ne predstavljam si, da bi mi kdorkoli od njih kadarkoli rekel ali naredil kaj neprimernega. In to res cenim. Ker pa pri delu sodelujemo tudi z drugimi podjetji, sem občasno priostna v nekem drugem, večjem podjetju, ki ima med drugim tudi zunanjo varnostno službo. Do nedavnega sicer nikoli nisem imela problemov, vedno sem imela občutek da se lepo razumem z vsemi tam zaposlenimi (notranji in zunanji sodelavci) in vedno sem prijazna do vseh, ker se mi pač to zdi normalno. Če kdo kdaj hoče na hitro poklepetati z veseljem izmenjam par besed, sploh s tistimi, za katere vem, da preostanek dneva verjetno ne bodo videli žive duše. Vse lepo in prav, dokler nisem nekaj časa nazaj prišla tja izven rednega delovnega časa in sem za dostop do svojega delovnega prostora potrebovala dovoljenje in asistenco varnostnika, ki je bil takrat v izmeni. Dotično osebo sem prej videla točno 1x in čeprav je imel rahlo seksistično obarvane izjave, temu nisem pripisovala prevelike pozornosti, ker sem na to navajena (kar spet pove dosti o tem, v kakšni družbi živimo) in ker dokler ni škodljivo pač kaj preslišim in je to to. Dokler je stvar v besedah, gre skozi eno uho notri in skozi drugo ven, lepo se nasmehnem in grem svojo pot ter si msilim svoje. Problem nastane, ko se besede spremenijo v besede in fizični kontakt. Tukaj pa odločno potegnem mejo. Že sicer nisem preveč navdušena nad objemanjem in podobnim, še z zelo dobrimi kolegi se res redko objamem, kaj šele poljubim. In potem naenkrat na delovnem mestu dobim objem in poljub od človeka, ki sem ga videla drugič v življenju. Seveda pospremljen s “haha” in nekaj komentarji o mojem videzu. Flashback nekaj let nazaj, ko sem sama delala v baru in upala, da bo ostalo samo pri tem in se bo oseba odstranila. Milo rečeno, tega tukaj nikoli ne bi pričakovala (saj ne, da je opravičljivo, da bi se kaj takega sploh smelo kjerkoli pričakovati!) in od čistega šoka sploh nisem nič rekla, ampak sem ga samo odrinila in zapustila prostor. Po hitrem postopku sem opravila tisto, po kar sem prišla in odšla. Ves ta čas pa sem razmišljala, kaj za vraga naj sedaj naredim?!

In kaj človek sploh lahko naredi? Sploh kaj? Naj komu povem? Naj povem šefu, čeprav je bilo to na drugi firmi? Naj povem komu od zaposlenih na tej firmi? Naj vse skupaj pustim na miru, pozabim in upam, da se ne bo več ponovilo? Saj konec koncev, ni bilo nič res hudega… ane? Glede na navade in poznavanje reakcij nekaterih ljudi na take dogodke sem sama sebi govorila, naj enostavno pozabim vse skupaj in grem naprej. Vendar mi moj drugi jaz ni dal miru, ker zakaj naj bi to bilo normalno in ok?! Zakaj bi morala prenašati take izpade, samo zato, ker sem ženska? Ker resnici na ljubo, kakšne so možnosti, da bi se kaj takega zgodilo komu od mojih moških sodelavcev? Hkrati pa nisem želela delati problemov in bilo me je strah, kaj bo dejstvo, da dogodek komu omenim, potegnilo za sabo. Kar je samo po sebi sramota! Zakaj se jaz obremenjujem s takimi stvarmi, če nisem naredila čisto nič, kar bi opravičevalo tak odziv s strani te osebe?! Tako sem nekaj časa premišljevala in se na koncu odločila, da zadevo vseeno mimogrede omenim šefu pa da vidim, kako bo reagiral. Ker sem uporabila neosebni način komunikacije dejansko nisem govorila z njim in potem je bil vikend ter zaradi drugih obveznosti sem dogodek odmislila. Nato je prišel nov teden in dobila sem klica od drugega sodelavca, ki me je spraševal, kaj se je zgodilo prejšnji teden. Najprej mi ni bilo čisto jasno, kaj me sprašuje, potem pa se je izkazalo, da šef očitno je odreagiral in o zadevi poročal naprej. Kaj se bo zgodilo zdaj, sicer ne vem, vem samo, da je izredno neprijetno poslušati vprašanja v stilu “hej, slišal sem da si imela probleme, kaj pa je bilo?” Ker očitno diskretnost ni vrlina nekaterih ljudi, čeprav jih dovolj dobro poznam, da mislim, da o zadevi niso razpravljali s  slabimi nameni, pa vseeno.

Kar se sedaj že nekaj časa sprašujem in me izredno mot, je tole: racionalno gledano, je to nadlegovanje na delovnem mestu, kar je kaznivo dejanje. Več kot očitno to, kar se je zgodilo, ni moja krivda, ampak zakaj se potem jaz počutim slabo in mi je nerodno in se sekiram, kaj bo sedaj, ker sem povedala kaj se je zgodil?! Bom sedaj imela probleme tam? Me bodo grdo gledali, ker jim delam težave? S tem da težava sploh ni v meni! Zavedam se, da imam vso pravico stvar prijaviti in da se to ne bi smelo dogajati. Ampak po vseh teh letih in po vseh podobnih slabih izkušnjah ter reakcijah, ki sem jih dobila, če sem take zadeve komu omenila, sem enostavno skeptična, ali je sploh smiselno o tem govorit? Ampak kot nekdo, ki ne pusti, da drugi hodijo po njemu, sem prepričana da ja, o tem je treba govoriti, treba je ukrepati in to nikakor NE SME biti sprejemljivo! Lahko da se komu to zdi nedolžna zabava, samo malo heca, saj je samo prijazen, zakaj sem tako tečna? Meni ni zabavno. Meni ni zabavno, ko tujci komentirajo moj izgled, ni mi zabavno, ko se pričakuje, da bom ob osebnih vprašanjih veselo odgovarjala in se smehljala, še manj mi je pa zabavno, ko se me intimno dotika nekdo, ki ga vidim drugič v življenju. Ni zabavno, samo zelo zelo zelo neprijetno. Še posebej, če se ti to naredi tekom delovnega časa.

Na tem mestu sicer res cenim odziv svojega šefa, ki je več kot očitno mnenja, da to ni v redu, kot tudi svojih sodelavcev, ki so mi zatrdili, da je prav, da sem povedala, ker nikoli ne veš,kaj bi sledilo naslednjič. Je pa res žalostno, da se take stvari dogajajo in še bolj žalostno, da se nekaterim to zdi popolnoma sprejemljivo. Vse ima svoje meje, personal space pa še toliko bolj.

Draga moja verzija iz prihodnosti

Ali kakorkoli pač človek ustrezno prevede “Future me“. Očitno sem eno leto nazaj nekje odkrila to stran in ker se mi je očitno zdela zabavna ideja, sem sama sebi napisala email. Point strani je, da sam sebi napišeš email, za katerega želiš, da ga dobiš nekoč v prihodnosti (se ne spomnim več, koliko let je max možno, ampak mislim, da lahko izbereš 10+). Kakorkoli, jaz sem izbrala 1 leto. Seveda sem v enem letu že približno 1000x pozabila na to, dokler nisem danes v inbox dobila emaila z naslovom “draga jaz”. Ha!

Vsebina:

“Dear FutureMe,

well, are u finally on your own? I hope u have a job… and time for books. And that u finally did give up on X.  and stop trying to comunicate with him, because he clearly doesn`t care anymore and neither should you. It is a waste of time.
Upam, da se je vse preteklo delo obrestovalo in vseeno imaš kaj od vsega skupaj. Predvsem službo. In stanovanje, kjerkoli že. Ta hip zelo težko verjamem, da je to sploh mogoče, ampak one can always dream…

Lp,

Thunder  from the past”

Datirano 29. januar 2015.

In z velikim zadovoljstvom lahko rečem, da sem očitno v tem enem letu, kljub neobetajočim napovedim, uspela uresničiti vse omenjeno! Popolnoma vse. Poleg dejstva, da sem se zdaj dobro nasmejala sama sebi, si lahko tudi dam en “self high five!”, ker mislim, da si ga zaslužim ;) Zabavna zadeva vsekakor, če bosta stran in moj mail funkcionalna še 10 let, si pa morda pošljem še en mail, pa da vidimo, kaj se bo zgodilo v 10ih letih hihi.

Nauk dneva: Never give up your dreams.

Novoletne zaobljube?

Ne razumem tega koncepta novoletnih zaobljub, resno. Oziroma po pravici povedano, starejša kot sem, manj mi je novo leto fascinantno. Včasih je bil to edini dan v letu, ko si bil “lahko” dolgo pokonci in je bilo to super kul. Glede na moje delovne in spalne navade, imam torej po svoji otroški definiciji novo leto vsaj 3 do 4x na teden. Ker sem črna ovca v družini, kar se tiče navdušenja oz pomankanje le tega nad zabavami v stilu veliko ljudi, hrupa in alkohola, me posledično kakšna praznovanja na prostem sploh ne ganejo, za privat žurke imam pa to smolo, da je moja druščina raztepena po celi državi.  No, ampak začela sem o novoletnih zaobljubah ane?

V bistvu ne vem, kdaj sem se nazadnje sploh spomnila na te tako popularne novoletne zaobljube. Niti ne vem, koliko se ljudje tega v resnici držijo? Člankov na internetu na to temo je pred novoim letom neomejeno, na socialnih omrežjih jih ne manjka, sem in tja že slišim kakšne komentarje ja, po novem letu bom pa to in to. Zakaj? Zakaj ravno ta 31. december? Na tole tematiko sem se spomnila, ko sem videla še enga v seriji člankov, ki razpravljajo na to temo pa sem se malce zamislila. Pišem v bistvu zato, ker bi sedaj morala pisati še zadnji del nekega poročila, pa je seveda treba malce prokrastenirati. No, ugotovila sem, da se resno ne spomnim, kdaj sem nazadnje delala kakšne novoletne zaobljube. Večinoma zato, ker sem dokaj control freak in imam že leta, če ne desetletja v glavi seznam stvari, ki jih hočem/želim dosežti. Seznam se tekom let malce spreminja, nima pa menjava koledarskega leta nič s tem. Recimo letos, ko sem bila po zaključku študija in vrnitvi iz tujine soočena z najbolj z grozo pričakovano situacijo-brezposlenostjo, sem si zadala cilje do konca leta. Ker je bil to edini način, da se mi ne zmeša. Kakšne 2 meseca sem nihala med optimizmom in depresijo, prespala 3/4 dneva in več kot enkrat na dan obupavala nad vsem skupaj in se spraševala, kaj za vraga naj naredim sama s sabo. Ker let`s face it (čeprav nekateri se očitno ne, poznam številne primerke), če sam nekaj ne narediš za to, da se bo situacija, ki ti ni všeč spremenila, imaš zelo malo možnosti, da se bodo stvari uredile same od sebe. Seveda obstajajo redki srečneži, ki se jim pač vedno izide ali pa imajo ljudi, ki poskrbijo, da se jim vse izide. Jaz sem mnenja, da če bom sedela doma in se smilila sama sebi, se pač ne bo nič spremenilo, zato je treba dvigniti rit in kaj narediti, pa če se ti zdi še tako grozno nemogoče. Seveda vedno rabiš tudi nekaj sreče, ampak če vsaj ne poskusiš, ne moreš vedeti.

Kakorkoli, po dveh mesecih urnih menjavanj razpoloženja sem se odločila, da si zastavim cilje za naslednjega pol leta in jih dosežem, naj stane kar hoče. Seveda sem imela podobne cilje v mislih že prej, ampak ti obračaš, življenje obrne in tudi cilje je treba malo prilagoditi, če hočeš kam priplezati. Sem daleč od tega, da bi lahko rekla, da je to to in sem zmagala na celi črti, ampak je pa prva stopnička, ki sem jo neizmerno vesela. Torej, avgusta sem nekega dne po večurnem premetavanju v postelji ponoči, ko nisem mogla spati,vzela v roke svinčnik in papir (ker meni to pač pomaga, da delam sezname, I love lists!) in napisala, kaj hočem zase v bližnji prihodnosti. Službo, kakršnokoli, naj stane kar hoče, samo da imam nek prihodek in to, da se do 1.1.2016 odselim od doma. Ker sem že tako vsaj za 2 leti presegla svoje plane o osamosvajanju, ampak zaradi finančnih razlogov žal ni šlo drugače. Celo življenje sem sanjala o tem, da ko naredim šolo, dobim službo in grem. Grem, da imam končno svoj mir, da se nihče ne dere name, da nihče ne poje moje hrane, nihče ne umaže kuhinje. Da imam v sobi več kot 19 stopinj pozimi, da se mi ni treba zagovarjati za vse kar naredim. Da zjutraj vstanem in je tišina, nihče me nič ne sprašuje, nihče se ne dere brez razloga name. Leta in leta, od začetka osnovne šole v bistvu, sem rinila naprej z mislijo, da če bom pridna in končam šolo, študij, bom imela službo in bom lahko končno šla in imela mir. Ter tople radiatorje. No, kot je pač v življenju, se zadeve seveda niso ravno izšle po mojih naivnih planih. Situacija v državi (in svetu) se je takrat, ko sem jaz končala srednjo šolo, korenito spremenila, kar verjetno ve moja  in vse meni blizu generacije. S prvotnih 5 let študija, sem prišla na 8 let, ker je bil status študenta edini zagotovi način, da imam vir prihodka in določene ugodnosti. Kljub temu, da sem prezirala tak način dela, namreč bodimo študenti v nedogled, sem pač na neki točki morala priznati, da mi drugega ne ostane. Čeprav sem se še vedno toliko držala svojih načel, da nisem niti enkrat imela statusa “na črno”. Umetno podaljševanje študija samo za to, da bi lahko delala, se mi je zdelo absurdno, poleg tega je začaran krog, v katerega se ujame marsikdo in poznam preveč takih primerov. Samo zato ker je lažje, ni nujno najboljša rešitev. Bi pa lahko prej končala študij ja. Kakorkoli, avgusta sem bila torej tam kjer ni muh: magisterij v roki, dobre izkušnje iz tujine, a premalo živcev in odločenosti za doktorat, zato sem se odločila za 1 leto za razmislek. Seveda optimalno bi bilo dobiti službo iz svojega področja, brez doktorata, a sem žal v taki smeri, da je to skoraj pogoj v tej branži dela. Kakrokoli, relano gledano sem vedela, da dobiti nekaj iz svojega doma bo težko, če ne praktično nemogoče. Imela sem sicr že nekaj časa nekaj na pol na pladnju, a dokler nimam v roki pogodbe pač ne verjamem besedam. Tako sem se torej tiste avgustovske noči odločila, da to je to. Tole so moji cilji, glavni je bil svoje stanovanje do 1.1.2016 pa naj stane kar hoče. Če se moram za to preseliti nevem kam, delati nekaj čisto xy, pa bom.

In kam me je to pripeljalo? V svoje stanovanje :) V svoje toplo stanovanje! No, ni seveda “moje”, je najemniško, ampak ni doma, imam svoj mir in delam kar hočem, brez očitkov in dretja. Milina. Imela sem srečo (ki je, če smo pošteni, delno tudi posledica mojih odločitev v preteklosti, da ne grem po najlažji poti ampak malce tvegam) in imam službo iz svojega področjam, delam kar me veseli in imam fleksibilen delovni čas, kar je zame kot nočno ptico zmaga na celi črti.  Seveda ima to tudi svoje slabosti, kot je delo sredi noči in za vikende, ampak meni ustreza. Zaslužek je sicer tak, da me tisti, ki imajo že 20 let službe, pomilovalno gledajo, ampak me ne gane. Jaz sem preživela 10 let z veliko manj denarja, res da tudi z manj stroški, ampak kot nekomu, ki je zadnja leta delal za 300€ na mesec, vikende, praznike, ponoči, podaljšane izmene., brez prevoza in malice, mi je že samo dejstvo, da imam plačan prevoz, čisto dovolj. Meni je ok, ne rabim veliko, veliko bolj cenim, da imam vsaj za določen čas stalen vir prihodka in vsaj nekaj sigurnosti. Kaj bo čez pol leta ne vem, ampak sem se nehala sekirati, ker nikamor ne prideš. S sekiranjem okoli službe in prihodnosti sem si (očitno za stalno) uničila zdravje in si ga ne mislim več uničevati, ker ni absolutno nobene razlike ali se sekiraš, ali ne. Je kar je.

Torej, moj point je bil, da ne rabiš novega leta, nove letnice, da si zadaš neke cilje. Ne rabiš novega leta, samo zato da lahko rečeš, da je čas za spremembe. Vedno je lahko čas za spremembo. Rabiš samo dovolj neprespanih noči, dovolj spraševanja kaj za vraga bi naredil in eno odločitev: to je to zdaj in tukaj, tole hočem, tole bom naredil, da to dosežem. Nihče ni rekel, da je lahko. Nihče ni reke, da 100% rata. Nihče ni rekel, da bo trajalo, ampak če se odločiš, verjameš in se potrudiš, je že veliko narejenega.  Tudi meni je šlo na živce, ko so mi ljudje govorili “saj boš videla, saj bo..” Ko si na dnu, ko ne veš več kaj bi naredil in poslušaš pripombe od ljudi, ki imajo službe, ti gre vse skrajno in neizmerno na živce. Ker njim je lahko, oni niso v tvoji koži in če nikoli niso bili, ne razumejo in če imajo srečo, nikoli ne bodo razumeli. Jaz in še veliko mojih prijatljev, razume. Zato poskušam ne soliti pameti s praznimi besedami, ampak povem svojo izkušnjo, pa vzemi od tega kar hočeš, če hočeš. Jaz sem vesela, da sem tip človeka, ki ne obupa. Imam slabe dneve, seveda, ampak na dolgi rok pa rinem nekam naprej, ker hočem nekaj dosežti. Mogoče ne bo to to, kar sem si zamsilila pred 10imi leti, ampak nekaj bo, in karkoli je, je boljše kot sedeti doma in se spraševati, če ima vse skupaj sploh smisel.

Tako da, če je novo leto tista neprespana noč, pa naj bo :) Vesele praznike in srečno 2016!

Recikliranje, Dutch style

Mislim, da moram na tem mestu najprej priznati, da sem rahlo odvisna. In sicer od recikliranja. Jaaaa, to je mogoče ja. Namreč danes sem dejansko imela obupno slabo vest, ker sem morala nekaj hrane, ki ni bila več primerna za uporabo, vrčti v navadne smeti. Namreč šlo je za pecivo, ki bi ga doma vrgla na kompost in se tolažila s tem, da če že mečem hrano stran1, jo vsaj recikliram. Tukaj pa te opcije nimam in še vedno travmiram nad dejstvom, da moram biološke odpadke metati med ostale smeti.

Na splošno si še nisem prišla čisto na jasno, kako je na Nizozemskem z reciliranjem. Eno izmed mojih prvih opažanj v katerikoli državi je njihov odnos do recikliranja. Kar me spomni na dobro kolegico iz Bosne, s katero sva se spoznali v Nemčiji in sem ji po nekaj prepričevanja uspela vbiti v glavo, da ni tako težko plastenke ali karton od mleka vrči v ustrezno vrečko. V zahvalo sem kar nekajkrat slišala da naj ne skrbim, ko umrem, bo poskrbela, da bom reciklirana! :D Ampak plastiko je pa potem vseeno metala v ustrezne smetnjake. To mi je bilo v Nemčiji (no, Bavarska, ne upam si trditi da je povsod enako) všeč: recikliranje! Najbolj me je fasciniral sistem vračila kovinske in plastične embalaže v menzah ter trgovinah. Ja, tudi mi imamo to do neke mere, ampak v samopostrežnih restavarcijah pri nas tega nisem zasledila. Tam si kupil pločevinko kokakole in če si prinesel pločevinko nazaj si dobil denar nazaj. Prav tako so ločevali palstiko, kovino in papir. Na Nizozemskem sem zaenkrat odkrila, da se ločuje papir in plastika, vendar po dosedanjih ugotovitvah recimo ni emabalaža, tako kot pri nas, kjer lahko v embalažo daš konzerve in tetrapak od mleka. Tu je samo izključno plastika, brez folij ipd. Čeprav res moram preverti, kaj je s pločevinkami… Sem pa po pregledu računa in googlanju izraza (jah, tudi čebulo v prahu sem v trgovini iskala s slovarjem v eni roki…) ugotovila da imajo neko zadevo imenovano “statie fles”, kar je očitno neka vrsta vračljive embalaže. Torej, kupiš kokakolo v plastenki, prineseš plastenko nazaj v trgovino in dobiš denar nazaj v obliki bona, ki ga predložiš na blagajni. Kakšna čudovita ugotovitev za reciklaža-freaka kot sem jaz!

Na tem mestu bi še rada povedala, da res ni tako jebeno težko reciklirati. Neštetokrat se mi namreč naredi, da se mi ljudje smejejo, če jim rečem, naj odložijo smeti v ustrezen koš. Ker očitno je blazno težko roko premakniti 10 cm bolj v desno/levo in zadevo odložiti v ustrezen koš. Znam biti precej vztrajna pri prepričevanju pa tudi pri dokazovanju kam gre kakšna stvar. Namreč če kaj vem, je to to, v kateri koš gre kateri odpadek in kaj se z njim zgodi (odvisno od države). Na neki točki me je določen družinski član tako zjezal s svojim pametovanjem kaj vse gre v embalažo (po njegovem pač vse, kar ima vsaj malo plastike na sebi, kar seveda ni res), da sem pisala lokalni komunali in dobila pisno potrdilo da ja, plastična tehtnica, kljub dejstvu da je iz plastike, resnično ne paše v embalažo. Od takrat naprej imam mir s pametovanjem okoli tega z njegove strani.

Res ne vem, zakaj je ljudem takšen problem malo zreducirati smeti, sploh v času, ko imamo čisto preveč odpadkov samo zaradi tega, ker mora biti vse zapakirano v sto in en ovoj. Kljub svoji izobrazbi na področju varnega ravnanja s hrano sem včasih vseeno skeptična glede tega, ali je bolje stvar ustezno pakirati in podaljšati rok uporabe, ali pa bi bilo pametneje vse skupaj pač uporabiti sveže in ne pretiravati z vsem možnim konzerviranjem.Število vse možne plastične embalaže v trgovinah je namreč za moj okus že čisto previsoko. Sploh od kar je postalo moderno, da se prodajajo “sveži in zdravi prigrizki to-go“, kar pomeni še več plastike, da lahko ljudje kupujejo precenjeno sadje narezano na koščke in pakirano v plastične lončke.

Na tem mestu sem se spomnila še na eno zadevo, ki me vedno zmoti v Sloveniji: čistilni servisi, ki ne upoštevajo ločevanja. Primer, ki sem ga videla neštetokrat: imaš 3 vrečke za ločevanje smeri, pride čistilka in lastoročno pomeče vse v eno vrečko. Obstajajo izjeme, seveda. Ampak v ogromno primerih se naredi točno to. Ne vem, ali je problem v pomankanju znanja in ustreznih navodil, v ignoranci  ali čem drugem2.

Bottom line: recikliranje je kul. Še bolj kul bi bilo, če bi na splošno uporabljali manj stvari za enkratno uporabo in manj metali stran, ampak to je že druga zgodba.

  1. kar počnem izredno nerada in najbolj od vsega sovražim ljudi, ki si naložijo polne krožnike na self service in potem 3/4 pustijo []
  2. sicer priznam, da če bi meni izplačevali mizerno plačo za težaško delo, s številnimi kršenji delovno-pravne zakonodaje, bi verjetno tudi vse skupaj poslala nekam, kar je pač v tem primeru samo še en problem več []

Veter

Ta si nedvomno zasluži posebno omembo, poleg samega dejstva o čisto zblojenem vremenu. Naslednjič, ko se pritožujem nad vremenom doma, me lahko kdo mirno brcne. V zadnjih dveh dneh sem vsaj 2x zletela s kolesa, 3x napol zletela, napol namerno sestopila in neštetokrat preklela veter, dež in vse ostalo. Ne samo da je pihalo pihalo, zraven je vsake toliko prineslo še leden dež oz. to, čemur pri nas pravimo »babje pšeno«, ki te nič kaj prijetno biča v obraz, medtem ko se trudiš ostati na cesti.

Res je sicer, da se je včeraj menda razbesnela poštena nevihta nad tem delom Evrope, ampak vseeno. Tukaj itak VEDNO piha, razlikuje se samo v tem, kako zelo piha. Zadnje dva dni recimo, vsaj pol poti do cilja prehodim, ker predvsem na odprtih poljih preveč piha, da bi sama sebi verjela, da se bom pravočasno ujela če pride res močen sunek vetra. Med drugim nimam želje končati v jarku ali pod kolesi avtomobila.

Si pa po dosedanjih opažanjih upam trditi, da se da ta veter uporabiti namesto prezračevalnega sistema. Imam teorijo, da je zračenje v tej stavbi narejeno izključno na veter. Ne vem, kje točno imajo te odprtine za odzračevalnike, ampak veter lahko slišim v sobi, kuhinji in kopalnici. Kadar malce bolj zapiha je precej creepy iti na wc, sploh ponoči, ker ti nad glavo tuli veter, čeprav je najbližje okno 2 sobi stran. Moram pa reči, da pride prav, kadar v kuhinji kaj prismodiš. Čeprav takrat seveda ne bo pihalo, bo rajši zjutraj, ko te že itak zebe kot mačka ker še nisi prižgal gretja.

Zadnje dni se občasno tudi vprašam, če bodo rastlinjaki v katerih delam, dejansko zdržali vse to pihljanje. Sicer glede na to, da tu stojijo že nekaj časa, si človek drzne pričakovati da bodo, ampak ko ti začne tramovje cviliti nad glavo in v okna biča dež, nad tabo pa čisto temni oblaki… takrat se pa začneš spraševati, če ti zavarovanje krije razbito glavo zaradi padajočega stekla.

In the other news: počasi bom razumela, zakaj moja mentorica, ki je po rodu italjanka, obupuje nad to državo in njeno administracijo. V zadnjih dneh sem namreč imela veselje spoznati delovanje administrativnih mlinov, ki imajo očitno sicer za vsako priložnost vsaj en obrazec, ampak ko na eno vprašanje ni odgovora, te pošiljajo v krogu od ene osebe do druge, dokler nisi na točki, ko boš zavarovanje odgovornosti rabil že zato, ker boš nekoga namerno zbil s kolesom.

Pa da se ne bomo narobe razumeli, po mojih izkušnjah so bili še vsi domačini zelo prijazni do mene. Danes sem celo po praktično enem mesecu končno srečala eno izmed deklet s hodnika, ki je celo sama od sebe začela pogovor z mano in je res simpatična.

Za sodelavce imam med drugim starejšega gospoda, ki je očitno blazno navdušen nad Slovenijo in me je celo pozdravil z »dobro jutro« ter še mlajšega navdušenca nad adrenalinskimi športi, ki je očitno v Bovcu preizkusil vse, kar se preizkusiti da. Starejši je prepričan, da je Slovenija lepša od Nove Zelandije (kjer je očitno tudi bil), ampak o tem bom sodila, če mi kdaj uspe priti do NZ. Svet je majhen v glavnem.

3 stopnje lenobe

Seveda je bistveno prezgodaj, da bi sodila o kulinaričnih posebnostih Nizozemske, lahko pa takoj potrdim, da je hrana draga. No, vsaj za mojo denarnico. Imajo sicer tudi Lidla in podobne zadeve, kjer se dobi kaj po bolj solidnih cenah, vsi ostali supermarketi so pa, kljub odlični izbiri, precej dragi za moj žep. Čeprav sensodyne zobna pasta je pa še vedno cenejša kot pri nas. Malce primerjam z Nemčijo, kjer stvari tudi niso bile tako poceni, a tam sem lahko na univerzi jedla v njihovi menzi, kjer je bila hrana resnično poceni. Tukaj tega luksuza ni, tako da bom očitno tisto, kar sem prihranila z najemom ugodne sobe (280€, cene se drugače gibljejo med 350 in 400€, lahko tudi več, odvisno kaj želiš) zapravila za hrano. V pekarnah so pa cene tam tam z našimi, imajo pa ogromno izbiro peciv, predvsem mi je bilo že prejšnjič všeč, da imajo vse možne zadeve s sirom. In ja, siri, omg ti siri so tako presneto dobri! Pa nisem tak ljubitelj sira, doma ga praktično ne jem, ampak tale tukaj… sicer imam kar drag okus, ker so mi seveda najbolj všeč ravno najdražji.

Ta post je bil sicer namenjen neki drugi zadevi, kjer se zopet navezujem na opažanje iz drugih držav. Spomnim se, da me je pred cca 10 leti v Angliji poleg ogromne izbire v trgovinah (in ogromnih vrečk čipsa, dobesedno kot pri nas vreča za 10kg krompirja) presenetilo tudi to, da imajo v naprej pripravljeno hrano. Nad tem sem bila ponovno presenečena lani v Nemčiji: toliko vnaprej pripravljenih mešanic za jedi iz vseh koncev sveta še nisem videla. Saj se tudi pri nas dobi že marsikaj, ampak ko sem takrat opazovala vso to v naprej pripravljeno hrano in mešanice, sem se vprašala , če sploh še kdo kuha?! No, enako je tudi na Nizozemskem. V hladilnikih sem opazila vse možne jedi, od makaronovega mesa, do riža, v naprej pripravljenih mesnih jedi itd. Zgovoren primer, ki mi je padel v oči, so palačinke. Na to sem postala pozorna, ko sem iskala sestavine za njih. Medtem ko sem kupovala jajca, moko in mleko (ker si ne predstavljam, da bi uporabila v naprej pripravljeno mešanico-kje je pri tem užitek ob peki??), sem opazila da očitno obstajajo 3 kategorije ljudi:

a)      Tisti, ki se jim ne da namešati sestavin in kupijo prašek, ki mu samo dodajo mleko in dobijo maso za palačinke,

b)      Tisti, ki se jim ne da dodajati niti mleka in iz tube lahko vlijejo že pripravljeno maso direktno na ponev,

c)       Tisti, ki se jim še sama peka zdi prezahtevna in lahko kupijo že pečene in pakirane palačinke.

Kakšen je okus ne vem in ne nameravam preveriti, ker po mojih izkušnjah še pogrevanje domačih palačink pokvari okus, kaj šele industrijsko naštepane.

Saj vem, da živimo v svetu kjer se vsem mudi ves čas (sama sem ponavadi med njimi), ampak presneto, tisto uro za topel obrok si bom pa že vzela!

Sem pa po drugi strani opazila veliko izbiro raznovrstnih začimb, mesa, sirov, rib in gob. Na tržnici sem odkrila stojnico z vsemi možnimi vrstami gob in me resnično mika, da bi poizkusila kaj. Poleg tega sem čisto srečna, ker so mi tukaj vaflji na dosegu roke. Vaflji (tisti mehki, pogreti, s sladoledom) so moja absolutno najljubša sladica poleg čokolade. Že leta si kupujem pekač za vaflje, pa še nisem prišla do njega. Bom, nekoč. V vmesnem času pa upam, da ne bom bankrotirala na hrani. Račun za hrano je bil namreč bistveno višji kot tisti, kjer sem nakupila osnovne zadeve kot so milo, brisače, posoda in čistila. V bistvu mislim, da bom še likalnik in toaster dobila ceneje kot kosilo za 2 dni.

Je pa definitivno dobro poznati kakšnega lokalca, ki ti svetuje, kje kupiti cenovno ugodne zadeve. Še sreča, da je punca, ki mi je oddala sobo, domačinka in hkrati izjemno navdušena nad tujci ( vsi menda niso), tako da mi je z veseljem razložila osnove in opisala kje kupiti potrebne zadeve. Po današnjem sprehodu sem ugotovila, da imam vse kar potrebujem na dosegu roke, sedaj bi samo res rada našla še kakšno knjigarno (našla sem antikvariat, ampak je vse izgledalo zelo nizozemsko) ali knjižnico z angleškim oddelkom. Pa slab občutek imam, da bom potrebovala nov računalnik. Tale je sicer v garanciji, ampak ga to ne ovira, da  ga ne bi začel biksati točno na dan odhoda. Klasika. Pa tukaj tudi zelo težko uveljavljam garancijo ane. Ohja, upejmo, da zdrži…

Update: Našla knjigarno z angleškim oddelkom. Cene so dokaj spodobne, čeprav večno pogrešam zadeve tipa angleški Oxfam, kjer med drugim dobiš praktično nove knjige za 2 funta.

Kolesarji imajo prednost

Ena od stvari, ki me je vedno fascinirala pri Nizozemcih, je njihov odnos do kolesarjenja. Čeprav živim v mestu, kjer imajo po pripovedovanju moje cimre prej probleme s kolesarskimi zamaški v prometu kot z avtomobilskimi, je po mojih izkušnjah kolo najljubše prevozno sredstvo v državi. Že pri prejšnjih obiskih sem bila presenečena nad cestno prometnimi predpisi, številom koles, ki jih premore en prebivalec in količino koles po mestih. Ter raznoraznimi dodatki na teh kolesih, od prikolic spredaj in zadaj, do unikatnih okrasitev, za katere sem šele kasneje dojela, da so namenjene lociranju tvojega kolesa v kopici drugih.

Trenutno mi, poleg dejstva, da imam kolo z zavorami na pedalih in z rahlo neudobnim sedežem, težave delajo semaforji za kolesarje, v katere se zaletavam, ker ne znam pravilno sestopiti s tega kolesa in pa dejstvo, da avtomobili ustavijo že samo če od daleč vidijo kolesarja. Kaj takega se ti v Sloveniji pač ne primeri, prej te bo kdo ozmerjal kako si drzneš voziti po cesti. No, bom tiho na tem mestu, ker tudi sama bentim čez kolesarje na glavnih cestah, brez kolesarske proge. Razlog, zakaj tu vsi ustavljajo je verjetno tudi v tem, da imajo pravilo, ki pravi da je v primeru prometne nesreče vedno kriv voznik avtomobila. Še en razlog več, zakaj si tu nikakor ne želim voziti avtomobila. Kolesarjev je ogromno, njihova hitrost zavidljiva, maneverske spretnosti pa tudi. Žal imam prirojeno navado, da ob pogledu na avto začnem zavirati in striktno ustavim preden kam zavijem. Tako se mi je že nekajkrat primerilo, da sem ob pogledu na avto ustavila, avto pa tudi. Potem smo se pa gledali, dokler nisem jaz dojela, da sem kjer sem in da avto čaka mene, ne obratno. Seveda tudi za kolesarje veljajo pravila, a so kolesarske proge lepo označene in ko so mi razložili, kaj pomenijo oznake na tleh, mi je bilo bistveno bolj jasno, kje voziti in kje ne ustavljati. Trenutno me fascinira dejstvo, da imajo krožišča za kolesarje. In semaforje za kolesarje. Pa očitno vsak lokalec in asimiliran priseljenec obvlada veščine popravljanja koles. Še dobro, ker vse kar znam jaz, je vrniti ketno na original mesto in napolniti (celo) gumo. Vse ostalo mi je španska vas, ker sem kolo doma praktično nehala uporabljati, odkar se vsak dan vozim v Ljubljano z avtomobilom, svojega mesta pa čez dan praktično nikoli  več ne vidim.

Sem imela pa neizmerno srečo z vremenom, namreč prvi dan ni deževalo (kar je pomemben podatek!), drugi dan je pa cel dan sijalo sonce! Saj ne, da bi domačine dež motil, če citiram Nizozemko, katere sobo imam v najemu, na vprašanje če nosi premočljiv plašč tudi ob dežju: »saj se posuši«. Ni panike, saj nismo iz cukra! Baje… To, kako bom uskladila dež in vožnjo s kolesom v dežju, prepustimo (verjetno bližnji) prihodnosti, saj se temu definitivno ne bom ognila. Sicer na relaciji do univerze vozi tudi avtobus, ampak za razliko od nizozemskih študentov, ki imajo javni prevoz zastonj (sanja svinja o koruzi… je pa res, da je hrana precej dražja, mi imamo pa bone), sem jaz plačnik in vlaki ter avtobusi niso ravno poceni. Ta sistem plačevanja javnega prevoza moram še osvojiti, saj vem teoretično kaj obstaja, samo čisto na jasnem glede uporabe si pa nisem eh.

Kakorkoli, do sedaj sem imela srečo z ljudmi, saj sem naletela na same prijazne, tako sem ob najemu sobe lahko najela tudi kolo, kar precej olajša transport in sem tudi ponosni lastnik torbe za kolo (drugič v življenju, doma uporabljam košarico) ter nekega hecnega, a uporabnega načina zaklepanja kolesa. Se pa tu tudi prastara kolesa prodajajo po 70-80€, kar se vsaj meni zdi veliko. Doma sem približno tako kolo kupila za 20€.

Ostala opažanja do sedaj: pokrajina je čudovita (ob lepem vremenu), jaz namreč obožujem dejstvo da je vse zeleno, povsod je voda in race, ponirki, labodi… Poleg tega mi je všeč ta angleški stil gradnje (vsaj jaz tako rečem tem hišam brez fasade), mi je pa hecno, kako očitno ne verjamejo v zavese?

Edini problem je veter. Kako ločiš mene od nizozemcev? Jaz nosim kapo, all the time. Predvidevam da so oni prilagojeni na konstantno pihljanje, moja glava pa žal ni. Mislim, da bom še maja skakala okoli s kapo na glavi. No, pa oni se na kolesu ne zaletavajo v semaforje in robnike…

Update: doživela in preživela tudi dež na kolesu, prišla domov premočena in premražena do kosti. Saj dež še gre, ampak dž in veter? Komaj vidim, kje vozim… Moram ugotoviti, kako ohraniti kavbojke suhe, ker tale dž je trenutno dokaj leden. Moja jakna se na srečo upira tej količini vode, čevlji pa malce manj. Mi je pa danes uspelo pravočasno pobegniti domov, preden so me ujeli tisti najbolj temni oblaki in nevihta. Prednost tega, da je vse ravno: vidiš, kaj ti prihaja naproti :D

Day one ali kako leteti na hlape?

Po neizmerljivi količini izgubljenih živcev, mi je končno uspelo spokati iz Slovenije vsaj za nekaj časa. Če ne drugega bo zelo dolg dopust, da si nafilam baterije za nadaljnje boje z birokracijo in brezposelnostjo.

Tako sem se prvi dan usedla na letalo in ko smo vzleteli pomislila »no, pa končno grem ven!«. Hop cefizelj, ne tako hitro, vsaj ne če letiš z našim dragim nacionalnim letalskim prevoznikom. Po nekih 20 minutah leta nas je namreč pilot prijazno opomnil, da se bomo obrnili in zopet pristali v Ljubljani. Po pravici povedano nisem slišala kaj (če kaj) je navedel kot razlog, stevard pa je hodil po letalu in razlagal, da z letalom ni nič narobe in da bomo imeli 30 min zamude. No, po naravi nisem ravno paničar, tisti dan pa sem bila zaradi nespanja itak tako utrujena, da bi verjetno tudi na novico »padamo« samo skomignila z rameni. Kakorkoli, po ponovnem pristanku na Brniku (zavračam uradno ime letališča+ zakaj točno letališče v Ljubljani če je Kranj bistveno bližje?!) se je pripeljala cisterna z gorivom, dotočila gorivo in spet smo vzleteli. Na letala se sicer ne spoznam, ampak nekako predvidevam da imajo kakšen merilec za to, koliko goriva je v tanku in koliko ga rabi za let na redni liniji? Mogoče pa učijo svoje letala leteti na hlape, eko pa to.

No, na srečo nisem bila vezana na kakšen drug polet ali prevozno sredstvo, tako da sem si bila kar hvaležna, da prvič v življenju nisem do potankosti splanirala svoje poti. Po navadi namreč preverim in v naprej rezerviram vse, kar se le da. In ja, sem čisti control freak, večino časa. Za recimo 4 dnevni izlet si bom natanko pogledala na kateri vlak moram iti, kaj rabim s sabo, kaj si bom ogledala in kdaj se kaj odpre. Zaradi skrajnega pomanjkanja časa pred odhodom na Nizozemsko pa sem se na 4 mesečno zadevo odpravila tako, da sem imela kupljeno letalsko karto in najeto sobo, kovček sem (z velikimi napori in selekcijo zadnjih 5 min) zaprla 20 min pred odhodom na letališče, po noči brez spanja. Posledično si nisem niti naprintala zemljevida ali izpisala navodil za pot (kar VEDNO naredim, ker imam najslabšo orientacijo na celem svetu). Vse kar sem vedela je, da je nek vlak, ki gre z letališča v smeri moje končne destinacije, vprašaj, vprašaj.  No, uspelo mi je; presenetljivo hitro in v prvem poskusu sem zadela pravi vlak in pravi avtobus! Na srečo oba odhajata na 15 minut, drugače bi bil to rahel problem.

Saj res, kako spakiraš obleke in ostale zadeve za 3 različne letne čase v en srednje velik kovček (ki ga normalno uporabiš za 1 tedenske počitnice) in omejitvijo 23kg? Težko, zelo težko. Po lastnih izkušnjah praktično nemogoče. Čeprav sem glede oblačenja dokaj netipična ženska (fancy stvari praktično ne nosim, čevlje imam ene na sezono, ličil ne uporabljam, v kopalnici rabim šampon in tekoče milo…) se je izkazalo da tudi ožji izbor oblačil, obutve in ostalih zadev ne gre v kovček. Ob cca 4.20 zjutraj, torej 1h pred odhodom na letališče. V zadnjih 10 minutah sem tako delala hitro selekcijo, kar posledično pomeni, da bom tukaj prisiljena kupiti še kakšno stvar več, kot sem prvotno načrtovala. Ampak kot je rekel en kolega: cenejše je tu kupiti in prodati ob odhodu, kot pa vlačiti s sabo in plačevati oderuške dodatke za par dodatnih kil prtljage. Čeprav osebno nisem imela težav s kilažo, bolj z volumnom. Morda bi morala naslednjič obleke spakirati v tiste vrečke, kjer se posesa zrak ven? Ha, kaj se nisem to prej spomnila… No ja. Kakorkoli, zdaj sem tu in nogavice ter brisače bom pač kupila ane.

Thunder in The Netherlands

Odpiram novo kategorijo na svojem že sicer rahlo zaprašenem blogu (*odpihne prah z virtualne police*) in sicer Thunder na Nizozemskem. Po številnih izgubljenih živcih in neprespanih nočeh mi je končno uspelo dejansko priti sem gor. Namen je študijski (praksa), ampak če sem v tujih državah se vedno rada razgledam na okoli, predvsem me zanima kako ljudje v določeni državi živijo in kje so razlike. Slikam pa tako in tako vedno samo naravo, ker je za moje pojme to edina stvar, ki si zasluži slikanje. Objave so izključno moje lastno opažanje, kar pomeni da če me nekaj navduši lahko zadevo prehvalim na kvadrat, če me nekaj razjezi pa jo enakovredno popljuvam. Read with caution ;)

To my future self

Za primer, da se mi uspe izkopati iz trenutne situacije preden mi dokončno poustijo živci, je tule seznamček, kaj so moje top prioritete in hkrati cilji, ki jih želim dosežti za časa življenja (bolje prej, kot kasneje). Brez specifičnega vrstnega reda:

  • služba, ki me ne dolgočasi in zahteva več kot osnovno možgansko funkcijo ter hkrati plačuje račune,
  • svoje stanovanje (najemniško je ok, dokler sem edini homo sapiens stalno prebivajoč v njem), ogrevano, s toplo vodo, oknom v kopalnici ter kuhinjo s pečico,
  • dostop do službe itd z javnim prevoznim sredstvom ali čemerkoli, kar ne troši bencina in se kvari non-stop,
  • dovolj finančnih sredstev, da si lahko pozimi brez slabe vesti privoščim en teden smučanja ali občasno smuko za vikend ter drsanje,
  • dovolj finančnih sredstev, da mi v trgovini ni treba gledati, kateri WC papir je cenejši in nimam slabe vesti, če si vsake toliko privoščim tortico za 3-4€,
  • zdravje, da se lahko brez večjih omejitev ukvarjam s svojim najljubšim športom,
  • dovolj časa za branje knjig, brez da bi imela slabo vest, da me čaka kaj bolj pomembnega,
  • možnost, da grem 1x na leto ali dve na izlet v kakšno drugo državo,
  • življenje nekje, kjer je voda iz pipe pitna in zrak čist,
  • dovolj časa (in denarja), da ga nekaj lahko namenim tudi prostovoljstvu,
  • dobra družba, ki me bo prenašala no matter what,
  • čas in motivacija, da izboljšam en tuj jezik in se naučim še kakšnega,
  • čas in motivacija, da se naučim znakovni jezik (ang verzija),
  • nekoga, ki se najde v vsaj delu zgoraj naštetih zadev (optional).

Starejši zapisi »