Thunderstorm [Daydreamer]

Že nakaj časa nisem pisala, pa sem se odločila,  da spet malo izlijem dušo na…hm, internet? Tipkovnico? Pravzaprav se ne dogaja nič posebno vznemirljivega, ampak okej.

Začeli so se izpitni tedni. Temu primerno se mi spet nič ne da. No, ta prvi teden sem si vzela frej, ker prej pač nisem imela časa za absolutno nič. Tako sem po nekaj mesecih končno spet šla plavat (moje mišice me konstantno opozarjajo na pomankanje kondicije, auč), uspela priti na kavo z ljudmi, ki jim to obljubljam že zeeeloooo dolgo in končno popravila sobo. In avto. Za avto sem rabila 2 uri, za sobo pa 2 dni. Ja, tako zelo hudo je bilo lol. Pri čiščenju avtomobila se je vmes mimo 3x pripeljal sosed moje starosti, ki je sedaj verjetno prepričan da, a) neizmerno rada čistim svoj avto ali b) sem kronično počasna pri čiščenju avtomobila. Resnica se bolj nagiba k točki b); če ga ne očistiš nekaj mesecev je pač temu primerno umazan ane. No, na zadnje so ga posesali na servisu, mogoče so mi želeli kaj povedati A jebi ga. Garaža ni dovolj velika, da bi ga sesala tam, zunaj na -10°C ga pa prav gotovo ne bom. Ampak glede na to, da letos itak ni zime…

Ko smo že na tej točki, kaj za vraga je narobe s to zimo?! A se samo meni zdi, ali imajo res VSE sosednje države sneg, samo mi ne? Če preberem še eno novico o snežnih metežih nekje v okoliških državah…resnično ne bom dobre volje. To vreme počne samo zato, ker je to moj najljubši letni čas. In še ena taka ušiva zima pa se selim na Islandijo! FU, hočem sneg! Zdaj, ne aprila.

Offtopic, kakorkoli, soba. Ja. No, mislim da je manjši uspeh, da se mi niso zaredile miši. Obstaja razlog, zakaj sem rabila 2 dni, da sem jo spravila v spodobno stanje. Ampak v moj zagovor… od doma grem pred 7.00, domov pridem okoli 9ih zvečer. Za vikende delam. Kar imam prostega časa, pišem seminarje. Saj bi rekla, da se učim, ampak to nekako ni šlo skozi. Moje zasebno življenje je pa tako in tako neobstoječe že nekaj mesecev. Fun times!

Ja, ko smo že pri faksu ane… Zakaj točno sploh študiram? Rahlo neugodno se počutim ob dejstvu, da si to vprašanje postavljam vse bolj pogosto. Pa ne me narobe razumeti, saj mi je zanimiv študij, ampak… dolgoročno gledano ne vem, kaj bom imela od tega. Let`s face it, kakšen velik genij ravno nisem in padem (recimo) nekje v zlato sredino, kar se tiče inteligence. Na dober dan. Tako da raziskovalno delo odpade, prav tako kakšen MR. Kaj mi potem ostane? Delovne ozkušnje sicer imam, ampak iz popolnoma drugih področij. In kot je zadnjič ugotovila prijateljica, o faksu nikoli ne govorim s takim navdušenjem, kot o svojem lanskoletnem poletnem delu. Sad, but true. Zakaj se potem sploh trudim?

Ne vem. Ker nisem tip človeka, ki bi kar tako obupal. Oz bolj ustrezno bi bilo, če rečem, da sem trmasta. Če sem prilezla čez 3 leta, lahko prilezem še čez 2. Vraga, saj nisem tako zabita, samo kronično se mi ne da zadnje čase (zadnji 2 leti…)+ zanima me preveč stvari, da bi se posvetila samo eni. Glaven razlog, zakaj me vse skupaj živcira,  je pa pravzaprav ta, da se mi zdi butasto vse vlagati v fax, če so opcije za službo praktično nične. Ja ja, zelo fino je poslušati kako je naravoslovcev malo itd itd. Ampak guess what, še vedno nas je preveč. Ne vem. Morda nisem dovolj pametna, mogoče ne poznam pravih ljudi, mogoče se premalo trudim ali pa vsakega po malo. Kakorkoli, relano gledano, zelo dvomim, da bom po končanem faksu imela službo na svojem področju. Ker za to bi morala vsaj poleti delati v teh vodah, po možnosti v kakšni firmi, kjer zaposlujejo.¹

Jaz pa ne delam tega. In niti ne vem, ali je smiselno letos poskušati kaj takega. Vse bolj me tudi psihirajo razno razni prispevki o brezposelnosti, ki se pojavljajo na vsakem vogalu. Berem in slišim marsikaj, od mladih in manj mladih, ki neuspešno pošiljajo prošnje za službo. Poznam sicer tudi ljudi, ki s tem nimajo probelmov, ampak so večinoma a) izredno sposobni, b) imajo izredno dobra poznanstva. Sama ne spadam v nobeno izmed omenjenih skupin in me torej verjetno upravičeno skrbi, kaj za vraga bo čez leto in pol. Pa ne samo zato, ker bi me bilo strah, od kje bom denar za stroške, ampak bolj zaradi tega, ker ne znam ne-delati. Meni se bo doma zmešalo. Meni se meša že, če sem frej 1 teden, kaj šele 1 mesec, ali, boh ne daj, 1 leto. Metek v glavo. Tako da resno ne vem, kaj bi sama s sabo. Se mi sploh splača iskati na svojem področju oz. bojše rečeno ali imam sploh kakšne možnosti za takšno zaposlitev?

Zato me vedno bolj mika, da bi vse skupaj nekam poslala. Seveda ne na vrat na nos, pa vseeno. Gledano realno-kaj bom imela od papirja, če ne bom imela službe? Dejstvo, da bi mi višja stopnja izobrazbe nekoč lahko prinesla višjo plačo, mi čisto nič ne pomaga, če ne bom dobila niti prve službe v solidnem času.  Na tem mestu bi tudi omenila, da mi ni jasno, kaj za vraga nekaterim ljudem ni jasno. Namreč zadnjič enkrat mi je neka malce mlajša sodelvka, ki študira podobno zadevo kot jaz, prijavila, da njo pa predvsem zanima, kakšno plačo bo imela s svojo diplomo. ?!?! Ja madona, a te ne bi rajši skrbelo, kje boš službo sploh dobila?!?! Ja, vsi bi radi soliden dohodek, ampak za prvo službo? Jaz bom vesela, če službo sploh dobim, mi je čisto vseeno, za kakšen denar.

Zato me mika, da bi ubrala drugo pot in rajši tvegala tam, kjer imam vsaj minimalno možnost. Mogoče, mogoče bi imela potencialno letos možnost delati nekje, kjer sem že delala in kjer vedo, da sem pridna za delo. Delo sicer ni isto, kar sem tam že delala, je pa. In bi potencialno lahko bilo nekoliko bolj dolgoročno. Seveda nikjer nimam zagotovila, da bi me dejansko zaposlili, ko mi preteče status, ampak obstaja minimalna možnost. Poleg tega bi me lahko porabili za več stvari, kar verjetno ni napačno. We have a winner, kajne?

Ne vem. Problem je, da če se posvetim eni zadevi, si zaprem pot pri drugi. Če pa delam oboje, bo pa vse na pol, to pa ne pelje sploh nikamor. Bottom line-ne vem, kaj bi sama s sabo. Malce je problem, ker če hočem poslati prošnje jih moram kmalu, za drugo delo pa ne bom zagotovo vedela do začetka poletja. Mi je pa grdo obljubiti sodelovanje in potem vse skupaj zavrniti zadnji hip.

Vraga, kje je prvi letnik faksa, ko je bilo tole vsaj malce bolj oddaljena nočna mora. In ja, jaz se za vsako stvar sekiram v naprej. Ampak taka pač sem. Pa tudi se mi ne zdi to tako zelo oddaljena prihodnost, tako da…

Novice na drugih frontah? Jah. Fax: srednja katastrofa. Vem, da bi se morala več učiti, ne da se mi/nimam časa–> dobim slabo oceno, se sekiram in sem jezna sama nase, ker vem, da je slaba zaradi premalo učenja. Potem pa vsakič jovo na novo. Zasebno življenje: neobstoječe. Mogoče še najboljše v tem trenutku. Nekateri res nismo narejeni za kakršnakoli razmerja. Jebiga.Prav tako mi gre na živce, če se nekdo dela norca iz mene. Še bolj mi gre na živce, če sem toliko neumna, da nasedem. Pa vedno rečem, da ne bom več, pa vseeno delam iste bedarije. Zakaj me že enkrat ne izuči?! Nekatere stvari nam pač niso namenjene, we might as well accept that fact.

Dovolj jamranja za danes, gremo še malo življenja zapravit ob gledanju nadaljevank. Also, not to myself: kava ob 10ih zvečer-not a good idea. No, tudi sicer ne bi šla spat pred 3.00, ampak vseeno. I need to start studying. NOW.

1. Ja, na tem mestu lahko rečete “ja kdo pa še dela to, kar je študiral! Boš pa kdaj drugič…”. Hja, stavar pri mojem študiju je taka, da gredo zadeve izredno hitro naprej. In se mi zdi, da če ne skočiš na ta vlak takoj, potem si ga zamudil. Za vedno. Že sedaj sem v 1 letu premora pozabila čisto preveč. Če sedaj pustim to področje za 2, 3 leta… ne bom nikoli prišla nazaj. [↩]

Fail št. 1.:

7. januarja sem v omari odkrila božično darilo, ki sem ga pozabila dati pod smrekico. Pravzaprav edino darilo za člana družine, ki ni dobil samo piškotov. In se mi je zdela res dobra ideja za darilo. No, očitno mi to ni preprečilo, da ne bi pozabila, da ga moram vzeti iz omare, zaviti in dati pod smrekico.

Fail št. 2.:

V nedeljo sem se zbudila ob 8ih. Zvečer. V ponedeljek moram od doma ob pol 7ih zjutraj, jaz sem pa prespala ne samo cel dan, ampak še cel večer?! Seveda je to tudi dan, ko se je moja družina odločila, da me pa enkrat za spremembo NE bodo zbudili, ampak bodo rajši šli na obisk k sorodnikom. Da sploh ne omenim, da bi v tem času morala prevesti 5 člankov za seminar in priti vsaj čez pol snovi za sredin izpit.

Well done me, well done indeed.

Probably true… Vprašnje je, upoštevati ali ne upoštevati? Če sem obkljukala praktično vsako vrstico na zgornji slikci, potem bi mogoče lahko začela upoštevati napisano… Ali kaj? Smešno, nikoli mi ni problem povedati kaj mislim ali hočem, ampak na določenih področjih pa vedno zmrznem. Mogoče bi morala počakati, da december mine. Ima negativni učinek name. Pomanjkanje snega ne pomaga, ANE VREME?! >.<

Itak sta samo dve opiciji: ali si razjasnim enkrat za zmerom, ali pa ganjam možgane v 100 različnih scenarijev, za katere nimam nobene prave osnove. Prva opcija se potem deli še na: a) izpadem čisti idiot, b) zvem kar hočem, a z nevšečnim odgovorom, c) zvem kar hočem, z všečnim odgovorom.

Yeah… Včasih sem pa res prpa no. Joj.

Včasih sem rada risala. Zelo rada pravzaprav. V gimanziji sem celo hodila na nek tečaj, od koder mi je še vedno ostala, za moje pojme, perfektna slika maturantskega čevlja. Don`t ask. Ne vem točno, od koga sem se nalezla ustvarjanja z baravmi, svinčnki ipd. Starih staršev? Verjetno. Vse zanimive hobije imam po njih. Pravzaprav imam po njih VSE hobije. No, razen pretepanja. To je pa mutiral kakšen gen… Kakorkoli.

V dobrih stari časih sem premogla celo omaro pripomočkov-od vseh možnih barv (začneši s temperkami-win!) do modelirnih mas, perlic, svinčnikov za tako in drugačno tehniko, platna…ni da ni. Že nekje proti koncu gimnazije se temu nisem več kaj dosti posvečal, na faksu je pa sploh zamrlo. Zakaj? Pomanjkanje časa in volje, predvsem časa. Če se je poznalo na moji ljubezni do knjig, se je še toliko bolj poznalo pri vsem packanju. Z leti so barvice vedno bolj samevale in do danes si omare sploh nisem upala odpreti, saj me zaboli srce, ko vidim popolnoma zasušene tube barv, nekatere nikoli uporabljene.  Ampak danes sem jo pa spet odprla, to presneto osamljeno omaro.

Letos sem se namreč odločila, da darilom dam malce osebne note. No, pravzaprav bo samo osebna nota. Za najboljšo prijateljico in enega od staršev sem sicer kupila tudi darilo, vsi ostali bodo dobili pa home made zadeve. Jedljive, večinoma. Ker enostavno nimam volje skakati po trgovinah in kupovati brezveznih stavri. In ker ne maram kupovati šare, ki se valja na okoli. Tako da pečem na polno, zraven pa še malce ustvarjam. Ne vem sicer, kako bo uspelo, ampak za enkrat še kar ratuje. We shall see.

Tako sem po mnogih letih zopet nekoliko obnovila svojo zbirko sliakrskih pripomočkov, odpihala prah s starih čopičev in celo našla nekaj še ne zasušenih barv. Trenutno zgrožena ugotavljam, da sem pozabila, kako se meša barve. Dejansko sem mogla googlati kako dobim določen odtenek… Rahlo sram me je, res.

Sicer mi kronično primanjkuje časa za faks, ampak včasih je treba narediti tudi kaj zase. In če stagnira tako moje zasebno, kot tudi družabno življenje ter praktično vsi športi, na čakanju pa imam tudi vsaj 5 knjig (poleg tistih nekaj 100, ki so obtičale nižje na seznamu)…hja, potem si pa lahko vsaj privoščim malce ustvarjanja, po zeloooo dolgem času. Ustvarjanje, kaj je že to? Let`s find out if I still know what to do.

Pokažem rezultate, če bodo gledljivi

Update: No, zaradi rahlega pomanjkanja časa nisem slikala vseh zadev posebej, ampak samo celoten paketek Recimo, da je kar solidno uspelo =) Ja, moje fotografske sposobnosti so pa še vedno na nuli

Pravzaprav bi morala napisati moji avtomobili, zadeva se namreč prenaša generacijsko. O čem pravzaprav govorim? Hja, moja prevozna sredstva na štirih kolesih imajo en velik skupni imenovalec-konstantno me puščajo na cesti, po možnosti na drugem koncu države ali pa vsaj ponoči in sredi zime.

Svoj stari avto imam na sumu, da je štafeto predal mojemu zdajšnjemu avotomobilu. Pogovor je šel verjetno nekako takole: “Hej, pst, stari, pazi tole! Interni dogovor je, da Thunderstorm pustimo na cesti vsaj vsake dva meseca, rajši pa kar vsak mesec. Ampak pazi, prve dva meseca ji daj mir, saj veš, da bo mislila, da je vse v redu! Potem pa začni. Glej, da je vsaj 30km proč od doma in po možnosti pozimi.”

Vam rečem no. Pa sem imela res rada svoj avto, čisto res. Proč sem ga dala, ker enostavno ni bil več v voznem stanju. In sedaj sta minila dobre dva meseca, odkar imam nov/star avto. Je sicer družinsk dediščina, kar pomeni da načeloma vem, kaj se je z njim dogajalo, vendar je vseeno star skoraj 10 let in temu primerno obrabljen.  Ne smem tudi zanemariti dejstva, da letno prevozim kar precej, povprečno 100+km na dan. Vseeno sem pa nekako računala, da bo pa malce bolj zanesljiv no.

No, prvi servis je bil v bistvu 2 dni za tem, ko sem ga dobila. Moj osebni rekord pravzaprav. Ampak ni bilo nič bistvenega, pokvarila sem amortizerje za prtljažnik in mi je padel na glavo. Nič kritičnega pač. Ampak danes, danes se je pa avto odločil, da je dan D in da je skrajni čas, da T. spet preizkusi kako prijetno je čakanje na avtovleko.

Mimogrede, mislim, da bi lahko začela pisati ocene avtovlek. V zadnjih nekaj letih sem namreč preizkusila avtovleke z Gorenjske,Primorske, Štajarske in Ljubljane. Samo še Dolenjska mi manjka od večjih regij! Trenutno sem najbolj zadovoljna z gorenci, ampak tudi štajerci so se izkazali za zelo prijazne. Kakorkoli, danes sem spet preizkušala gorenjsko navezo.

Dan se je zame načeloma končeval ob 5ih zjutraj, ko končam šiht. Prvo prijetno presenečenje je bil seveda popolnoma zamrznjen avto, ampak to itak lahko pričakuješ. No, nisem pričakovala, da bodo vsa vrata tako primrznila, da se jih ne bo dalo odpreti. Ampak! Izkušnje iz lanske zime so me izučile, da vleči kljuko na vso moč ni najbolj pametno, ker se zadeva odtrga… Tako sem vdana v usodo odcapljala nazaj do službe in izprosila steklenico vroče vode, s katero sem odmrznila vrata. Okej, to zadevo sem rešila in sem se lepo vsedla v avto, gretje na polno in šla drzati led s šip. Potem pa nenadoma avto začne spuščati čudne zvoke. Hm. Mogoče bi me v vseh teh letih že lahko izučilo, da če se mi zdi, da je nekaj narobe, potem verjetno tudi je. Ampak motor je delal, lučke niso svetile in T. je lepo odpeljala proti domu.

Lepo sem pripeljala do avtoceste ( s sicer sumljivo glasnim avtom in gretjem, ki se ni hotelo sklopiti, ampak vseeno), vrgla en uč na bencinsko in razmišljala, ali bi rajše ustavila in povprašala če se kdo spozna na te zadeve, potem pa sem se odločila, ah, saj je samo še 15 min in peljala naprej. Napaka. 500m za bencinsko, na AC, kjer je odstavni pas bolj neobstoječ (wtf res) se je prižgala lučka za akumulator. Ah vraga, pa ne že spet.Ker nimam želje, da mi vse skupaj crkne pri 130km/h, sem ustavila ob cesti in se sprijaznila z dejstvom, da pač še lep čas ne bom šla spat.

In potem sem čakala. Avtovleko, da me pride iskat. Seveda je bilo prekleto mraz in preden je dečko prišel, sem bila že pošteno premražena. Še dobro, da sem danes izbrala tople čevlje in bundo. No, za plus dneva lahko rečem, da je bil vsaj avtomehanik/voznik res simpatičen in prijazen. Pa čeprav je zaradi mene delal 2 uri dlje, saj sem klicala ravno ob koncu izmeni. Btw-avtomobilska asistenca je najboljša naložba od vseh zadev, ki sem jih kdaj investirala v avto. Sploh če si jaz in ostaneš na cesti vsaj 3x na leto.

Avtovleka boy mi je tudi povedal, kaj je narobe-očitno se je staknil nek jermen ali nekaj takega? Kakorkoli, dostavil me je do servisa in potem še domov. Namesto ob 6h sem bila doma ob 8h, heh. Sem imela pa vsaj to srečo, da sem svojega mehanika ravno ujela, ko je šel na sprehod s psom. Vsaj to, če mi že crkne avto na poti iz službe, ob 6h zjutraj pozimi in to v nedeljo. Meni vedno crkujejo avtomobili za vikend…

Da pa je dan (drugače je res izjemno lep dan… sonček in zasnežene gore) še malce bolj zanimiv, sem seveda doma spet lahko poslušala kako kronično nesposobna sem, kako ne znam vozit sploh in kako uničim vse, kar mi pride v roke. Moj zagovor: dva mehanika sta potrdila, da je zadeva pač obrabljena in moje mad driving skills nimajo kaj dosti s tem. Ampak nekateri so seveda blazno radi pametni potem, ko je že prepozno. Ah….

Kakorkoli, nekaj ur kasneje sem končno v postelji in neuspešno poskušam zaspati, ker me je mraz dokončno zbudil. Hvala avto!

Na podlagi zapisanega si torej drznem trditi, da imajo moja prevozna sredstva skrivni pakt.  Zima, mraz/tema/oboje in po možnosti drug konec države. Ah šment. Mogoče bi morala razmisliti, ali se ne bi bilo boljše voziti z zrakoplovom ali čem podobnim. Balon? Vsaj ni vse mašinerije heh.

Če slučajno koga zanima katera avtovleka pride najhitreje, kje imajo najbolj luštne fante (jah tipi jebi ga, žensk pač ni v tem poslu )… vprašajte mene, saj bomo očitno tekom let obdelala čisto vse avtovleke v Sloveniji.

Thunderstorm ne bo šla na izpit v petek… Ker cele dneve prespi…Razlog:

In je lena kot….

Predvsem pa zato, ker tole drži kot pribito:

Oh well.

Zanimiva zadevščina slišana na Discovery-u danes:

Ena vrsta kostariških želv je sposobna ohraniti spermo v jajcevodih po nekaj mesecev, tako da jim ni treba iskati partnerja za oploditev. Nice Torej so želvice razvile naravno-umetno oploditev že tisoč let nazaj? How awesome is that

Še ena zanimiva, čeprav pomojem dokaj znan stvar je, da delfini ne spijo, ampak “izklopijo” polovico možgan, da jih spočijejo. Včasih si želim kakšne podobne lastnosti…

Sem ga že videla enkrat, ga pozabila in zdaj spet našla. WIN

“Cinderella did not Facebook stalk Prince Charming. “

Ko prideš do točke, ko sam sebi omejuješ svoje že tako skopo socialno življenje, je pa res nekaj narobe s tvojim sistemom. Pa da začnem od začetka.

Včeraj sem do 3.00 zjutraj prevajala članek za seminar, katerega rok za oddajo je v nedeljo¹. Posledično sem spala dobri 2 uri (mogoče 3, saj ne vem) in seveda prišla ustrezno zalimana na fax. Potem ko sem opravila vse obveznosti tam, sem prišla domov in se odločila, da grem spat za kakšno urico ali dve, ker sem bila tako crknjena, da mi možgani itak sploh niso funkcionirali. Za trenutni seminar pa potrebujem polno funkcirajoče možganske celice. Seveda jaz zelo redko spim popoldne in posledično sem namesto 1-2 ur spala 4 ure. Počutila sem se sicer veliko bolje, a samo do določenega telefonskega klica. Oseba, s katero se poskušam (neuspešno) dobiti že vsaj 1 mesec (na dolgi rok pa pravzaprav zadnjih 6 let…) me je povabila na večerjo. Danes zvečer. In sem morala zavrniti, ker imam točno 7 ur časa, da napišem seminar, ker imam jutri ob 10ih zjutraj službo, potem me ni cel dan in zvečer sem s sošolko zmenjena, da seminar sestaviva skupaj in pošljeva. Ko sem ga vprašala, če ima čas v nedeljo, je pa rekel, da ga takrat ni več doma. Jaz pa tudi v nedeljo cel dan delam.

Odlično, sama sebi onemogočam že tako okrnjene socialne stike. FML

1. In šteje kot del ocene izpita [↩]

Poznate #shitmydadsays ? Zabavna zadeva. Trenutno me ima, da bi začela pisati kaj v stilu “oslarije, ki jih počne moja fakulteta”. V bistvu bi na to temo lahko začela pisati blog že 4 leta nazaj; verjetno bi se nabralo za celo knjigo prigod, ob katerih je moja edina reakcija sledeča:

Torej, današnja zgodbica je sledeča. Pred prazniki (torej, nekje 26., ali 27. novembra) sem si v naši knjižnici uredila geslo za oddaljen dostop. Le ta mi omogoča, da zastonj pridem tudi do nekaterih sicer plačljivih člankov, ki jih potrebujem za študij. Ob tem je gospa v knjižnjici v računalnik vnesla vse moje podatke o trenutnem študijskem letu, saj sem ji dala letošnje potrdilo o šolanju. Vprašala me je tudi po študentski izkaznici, ampak pri nas te dobimo nekje januarja. Ker 3-4 meseci so očitno normalen čas za izdelavo kupa plastičnih kartic. Kakorkoli, na svoj fax sem prišla z novim potrdilom o šolanju in si uredila omenjeni dostop.

In kaj se naredi 31. oktobra? Vsem onemogočijo dostop, ker je kao poteklo članstvo. Torej v edinih 3h dneh, ko sem imela dejansko čas narediti kaj za fax, nisem imela dostopa do virov. Okej, pač v bistvu nič presenetljivega, verjetno je fax spet kaj zafrkni. Grem jaz danes spet v knjižnico in gospo povprašam, kaj je narobe. Razloži mi, da potrebujem potrdilo o vpisu za letošnje leto, ker mi je poteklo članstvo.  Torej, da vidim če sem razumela: 5 dni nazaj sem vam prinesla NOVO potrdilo o šolanju, vse podatke ste vpisali v sistem, ampak ker je bil vmes konec meseca, vam moram to isto potrdilo prinesti še enkrat in vi boste še enkrat vnašali iste podatke? “Ja”. Once again… facepalm.

Pa ne rečem, da bi bili leta 1990, ko so bile razne podatkovne baze še bolj stvar domišljije. Ne, leta 2011 mi na matični fakulteti, kjer hranijo o meni vse možne podatke (verjetno še številko modrca…) pravijo, da moram že drugič v istem tednu prinesti potrdilo o vpisu. Ja a ste vi resni?! Pred prazniki sem te zadeve hotela urediti ravno zato, da bom med prazniki končno naredila presneti seminar. In potem cele praznike nisem mogla narediti nič, ker ste vi kronično nepsosobni za vse birokratske zadeve?!?! Bravo, res bravo. They never fail to fail.